Washy Tapes, 2012

Tokrat si bomo k besedilu Tolpe Bumov dovolili pristopiti nekoliko drugače. Pred nami je namreč plošča, ki se izredno lepo in večkrat zanimivo umešča v neko širše dogajanje. Zato začenjamo zelo posredno, pravzaprav daleč od izvornega konteksta Basic House in povezanih okoliščin.

Začenjamo ob nekem vzorcu glasbenega založništva, ki se razkriva v zadnjih letih, toliko bolj poudarjeno pa šele v zadnjih mesecih. Vzorcu bomo sledili skozi nekaj primerov. Prvi naj bosta založba Pan in njen kurator Bill Kouligas. Drugi naj bo newyorška Long Island Electrical Systems – skrajšano – L.I.E.S, pod vodstvom Rona Morellija. In tretji naj bo britanska založbica Opal Tapes s svojim ustanoviteljem Stephenom Bishopom aka Basic House. Ob lanski decembrski refleksiji preteklega glasbenega leta je v prvem planu izskočila ravno v oči vpijoča pomembnost kuratorskega dela vseh treh navedenih izpostav. Gre za manjše, skorajda butične založbe, utemeljene na osebnem entuziazmu svojih idejnih vodij. Vse tri založbe namenjajo poseben poudarek fizičnemu nosilcu. Vse tri založbe izdajajo zelo različne glasbe, ki pa skozi linearno sopostavitev vzpostavljajo enoten estetski kriterij, ki je kuratorski okus, če ne že kar singularni muzikalni kreativni dejavnik posameznika – vodje. Vsi trije vodje so tudi posebej izpostavljeni in predvsem skozi svojo kuratorsko dejavnost pridobivajo priznanje za kreativno delo, ki pravzaprav že meji na delo glasbenika, ustvarjalca. Tako jih spoznavamo v vlogi DJ-ev, skozi njihove spoštovane online mixe ali celo skozi njihove lastne avtorske glasbe. In vendar – nobena od treh založb ni v osnovnem konceptu namenjena izdajanju vodjinega lastnega kreativnega outputa. Vse tri založbe tako uspejo pritegniti tudi nekatera že bolj uveljavljena imena znotraj podzemnih skupnosti. In to na goli podlagi kvalitet svojih dejavnosti.

Za naslednji intermezzo si dovolimo stopiti še korak dlje ven iz neposrednih kontekstov scen in založnikov. Poskusimo ugledati eno bistveno značilnost estetik glasb, ki v sicer  površni posplošitvi izstopa ob hitrem prisluhu različnih izdaj vseh treh založb. Seveda skozi nov, tokrat popolnoma arbitraren primer. Madteo, eden najbolj izpostavljenih karakterjev vzhajajoče sfere mejnih plesnih muzik, katerega izdajo Noi No smo v oddaji Tolpa Bumov premlevali v izteku lanskega leta, na nekem mestu izjavi, da je njegova glasba med drugim tudi izraz spoznanja, da sam nikoli ne bo zmogel nivoja dovršenosti Thea Parrisha, DJ Sprinklesa in vrste drugih zgledov – legendarnih house DJ-ev in producentov. Prav podobno izjavo najdemo v enem od intervjujev s Stephenom Bishopom – ustvarjalcem za danes predstavljenim imenom Basic House. Njegov stavek je pravzaprav identičen, pravi namreč, da je Basic House njegovo sprijaznjenje z dejstvom, da nikoli ne bo Theo Parrish. Le zaradi jasnosti poante in konsistentnosti narative pa naj na tem mestu scitiramo še same sebe iz še ene Tolp Bumov preteklega leta, v kateri smo predstavili Arco in Stretch 2, torej: Arca „svetu hip hopa in klubske muzike pravi – potrebujemo raznolikost. Prostor za spretno preigravanje preizkušene formule ne obstaja več. Ali morda bolje - trenutno je izginil – je zaseden.“

Morda poanta ostaja meglena, a naj sedaj poskusimo skozi singularno izjavo izraziti sodobnost določenih aktualnih muzik. Ne gre več za tehnično dovršenost in virtuoznega izvajalca, kljub temu, da je virtuoznost preteklosti absolutni ideal. Ta ideal danes izgublja kontekst izjemnega posameznika, vzpostavlja pa nov kontekst gole muzikalne pomenljivosti, ki je v prvi vrsti namenjena estetskemu užitju in naprej – inspiraciji eklektične, na poslušanju in selekciji iz morja inputov utemeljene kreativnosti. Rezultat te kreativnosti je nova množica, katere ena skupna značilnost je množičnost – množičnost vplivov, množičnost identitetnih naznak, množičnost virov glasbene vsebine in tudi množičnost participacije v skupnosti, kjer najaktivnejši posameznik ne spada več v drugo hierarhično ali vrednostno kategorijo, ampak se skozi svojo izjemno aktivnost distribuirano vklaplja v siceršnjo množičnost svojega okolja. Vendar množičnost skozi omejitve. Omejitve po estetskih in kriterijih funkcionalnosti.

Sedaj pa na kratko še o Basic House in Cryptid Binaries, ki seveda vzpostavlja spet naknaden, nov horizont distribucije znotraj nakazanih smernic. Slišali bomo, kako se Basic House vklaplja v polje novejših mešanj plesnih elektronskih glasb z drugačnimi eksperimentalnimi vplivi. Ob Basic Houseu bo končno potrebno razpreti pojem noisa, ki se je tukaj v zadnjem času najbolj uveljavil. Ker Basic House tudi izrečeno vpeljuje elemente EAI – elektro akustične improvizacije, ki jo hkrati lahko mislimo kot nadpomenko in kot ožjo definicijo noisa. Bishop v svoj projekt vpeljuje elemente nasnetih improvizacij, inštrumentalnih akustičnih intervencij, kot je procesirana uporaba surovih posnetkov bobnov, pa terenskih posnetkov in najdenih zvokov. Seveda je vse to razstavljeno skozi računalniški prostor danes široko razširjenih softwareskih orodij editiranja, efektiranja in redistribucije, s čimer se avtor na veliko distancira od vseh oblik elitizma utemeljenega na preferenci določenih procesov, pa naj gre tu za uporabo analogne opreme ali odprtih programskih okolij ala MAX/MSP ali Pure Data. Bishop uspe transcendirati tudi trdovratno mejo med ritmičnimi in ritmiziranimi glasbami. V naslednji uri bomo slišali, kako.

Basic House posluša plesno glasbo kot se ta sliši med ploščicami klubskega stranišča.  

Washy Tapes, ki je izdala tokrat predstavljeni album, pa je še en produkt gibanja, ki smo ga poskusili predstaviti v današnji Tolpi Bumov. Gre za povsem novo založbo, z zaenkrat izključno kasetnimi izdajami. Vendar je pomembno, da na tem mestu poudarimo tudi, da ob celotni predstavljeni realnosti kljub vonju ne gre za fetišizem objekta analognega nosilca zvoka. Gre prej za integracijo fizičnega, ki nosi svojo posebno vrednost. Integracijo v virtualno interneta. Internet namreč vedno bolj potrebuje nekaj oprijemljivega.