Anticon, 2013

Will Wiesenfeld sodi v mlajšo generacijo novodobnih neodvisnih zvočnih umetnikov, ki je s svojim avtorskim imenom Baths nase dodobra opozoril že na prvencu Cerulean. Na slednjem je pred fragmentirane zvočne ekscese znal postaviti ogledalo ter svojim pogosto nekontroliranim izživljanjem nadel obraz privabljive melodičnosti. V svojem načinu izraznosti se je približal tako delu Flying Lotusa, kot predstavnikom chillwavea, a v svoji shujšani glasbeni inačici hkrati ohranjal pridih tradicionalnega zvočnega umetnika, ki rad koketira tudi s prerojenim indie valom. Nenazadnje je na plošči Cerulean njegova zgoščena elektronska produkcija pogosto prežeta z akustičnimi zvočili, ki jih je enovito vtiral v celostno zvočno podobo. Glasbo je reševal iz okov mehanskosti, vanjo izrisoval pridih organskosti ter se kot svobodomiselni klasično izobraženi komponist proslavil kot ne ravno vsakdanji producent elektronske glasbe.

Toda življenje je Willu Wiesenfeldu kmalu po izidu plošče Cerulean zadalo prvi udarec. Huda okužba z bakterijo Escerihia Coli, ki ga je priklenila na posteljo ter leto dni fizično izčrpavala, je v njem spodbujala mentalne igre, pogosto povezane prav s smrtjo. Ne preseneča torej, da je veliko idej na aktualnem albumu Obsidian razvitih v mračnjaškem tonu neprizanesljive usode. »Tall rock shelf, are you maybe here to help me hurt myself?«, »Phaedra it is you that made Me want to kill myself?«, »I might walk upright, but then again, I might still try to die,« je samo nekaj upesnjenih izvlečkov Willovih notranjih bojev. 

Prav ta segment je na novi plošči Obsidian še znatneje poudarjen. Ta ni več sestavljena iz fragmentov, ki so znali rušiti in na novo tvoriti strukture posamičnih skladb. William razmišlja veliko širše ter enoti glasbeno formo. Ritmični del  je veliko bolj umetelno postavljen v formo in s svojo prilagodljivostjo služi celostnemu glasbenemu elementu.  Obsidian tako ne prinaša več skladb znotraj skladb in je veliko bližje klasični obliki pop albuma. Na ta način Will resda postaja manj ortodoksen, a prav v tradicionalnosti najde poligon za izoblikovanje lastne identitete ter odpira nove možnosti za razvijanje sebi lastnih vzorcev in idej. 

K slednjemu sodi tudi osrednji prostor, ki ga je ob precej bolj premišljenem in dodelanem komponiranju namenil svojemu vokalu. Falzet, ki ga je na predhodniku pogosto izrabljal kot nov zvočni segment v sklopu nizanja zasanjanih zvočnih impresij, na Obsidianu dobi obraz ter beleži močno osebnoizpovedno noto. Will verjame v njegovo sporočilnost, v njem pa uvidi tudi osrednjega manipulatorja čustev, kar ga vodi do pogumne odločitve v kateri skladanje povsem podredi prav vokalni prezentnosti.  

Toda slednje še ne pomeni, da je glasba zato manj ambiciozna, nasprotno! Prav igranje z zvoki perkusij je še vedno Williamova dobro izpostavljena prvina. Uspel je ohraniti čudovite melodične elemente ter povsem ironično znotraj trpkih tematik ustvariti občutek glasbe iz nekega drugega sveta. Tekom plastenja in niansiranja bogatih zvočnih tekstur poustvarja dramatičnost ter skozi zvočne obrise izrisuje različna čutna stanja, v katerih se je znašel v času bolehanja. 

V osebnostni borbi je Will tako nedvomno izšel kot nesporni zmagovalec. Obsidian je njegovo najboljše in najbolj izpopolnjeno avtorsko delo doslej.