Battle Trance: Palace of Wind

New Amsterdam / NNA Tapes, 2014

Brooklynška scena robnejših glasb, ki vseskozi evolvira, kreira nove založbe in tako naprej – v zadnjem času je zelo zanimiva Orange Milk Records – je našemu glasbenemu miljeju najbolj znana po nedavno v Kinu Šiški videnih Zs. Ti so s svojo deformirano verzijo akademskega džeza, ki je z njihovo dekonstrukcijo pravzaprav postal streetwise, začrtali svojevrstne smernice za razvoj tovrstnih glasbenih godb. Na bogati brooklynški sceni, ki smo jo tu zgolj ošvrknili, pa je nastal tudi tenorsaksofonski kvartet Battle Trance, ki je avgusta letošnjega leta presenetil s prvencem Palace of Wind, izdanem pri neprofitni, pro-artist založbi New Amsterdam Records, kjer glasbenik obdrži vse materialne pravice nad posnetki, obenem pa se dobiček od prodaje razdeli v razmerju 80-20 v korist ustvarjalca.

Vodja Battle Trancea, Travis Laplante, ki se je ideje za saksofonski kvartet domislil nekega jutra, je tudi pisec kompozicije, ki se kljub razbitju na tri komade celostno razprostira skozi vseh dvainštirideset minut albuma. Kompozicijo, ki se sliši mnogo bolj improvizirana, kot v resnici je, je bilo zaradi mikrotonalnih in mikroritmičnih sprememb, ki smo jim priča na njej, nemogoče prepisati v notni zapis, zato so jo glasbeniki med seboj prenašali zgolj ustno. Travis Laplante, Jeremy Viner, Matthew Nelson in Patrick Breiner so v petmesečnem rigoroznem treningu, ki se je pričel z enournim skupinskim vzdrževanjem najnižjega saksofonskega tona B, iz katerega so se razvile vse nadaljne kompozicije, ustvarili raznoliko zvočno gmoto, kjer so se kot glasbeniki povezali med seboj. Znotraj idiomov avantgardnega džeza in klasične glasbe pa so ustvarili presunljivo izdajo, ki je na eni strani zanimiva zaradi svoje telesne mejnosti, kjer so telesa glasbenikov kot pri Colinu Stetsonu in Matsu Gustafsonu zaradi tričetrt ure trajajočega kontinuiranega igranja s pomočjo krožnega dihanja, izpostavljena hudim naporom, na drugi strani pa predvsem zaradi Laplantove kompozicijske spretnosti. Na začetku se kvartet tenorskih saksofonov vzpostavi v kontinuirani dromlji, ki pa kljub svoji načelni enakomernosti ni nikoli enaka, saj se z vsakim taktom zgodi minimalna sprememba, bodisi v tonu, ritmu ali jakosti, ki pa ji zaradi četvornega izvora zvoka le stežka določimo točno mesto prve pojavitve. Po slabih šestih minutah iz tovrstnega transvzbujajočega variiranja pridejo prvi zametki preprostih melodij, pri deveti pa se kontinuiran vzpon prekine in začne preskakovati iz različnih dinamik v različne žanrske vzorce. Tu se iz glassovskega variiranja glasba preusmeri v boljfridžezovska prepihovanja, ki bi jim lahko zaradi podobnega inštrumentalnega sestava sorodnost iskali v superskupini Sonore, kasneje pa se preko umirjenejših, a svojevrstno harmoničnih delov, ki reminiscirajo na srednjevške tonalne lestvice, zopet povzpne do silovitih pozno coltranovskih bzikanj, vse dokler se na obraten način kot na začetku v dekrešendu kompozicija Palace of Wind ne zaključi.

Če se zdi, da smo morali za oznako glasbe kvarteta Battle Trance uporabiti kopico raznovrstnih individualnih oznak, to izvira predvsem iz njihovega združevanja različnih tradicij, ki se nadalje kaže v naši nezmožnosti jim nadeti novo in jasno 'generično' ime. Ob tem je jasno, da je Laplantov kvartet s prvencem Palace of Wind ustvaril odlično plato, ki tako po svoji tehnični kot formalni plati stopa v korak z ostalimi saksofonskimi asi sodobnih godb. Če se mimo raznih indicev poduhovljenega branja njihovega albuma, ki mu lahko sledimo od PR-tekstov o spiritualni nujnosti recepcije preko naslovnice, na kateri je fotografija Hawa Mahala, tj. palače vetra iz Jaipurja do izjav Laplanta, da mu glasba služi predvsem kot zdravilo, jasneje zazremo v formalno strukturo dela, se zdi, da moč albuma vznika ravno na razcepu med kompozicijo in improvizacijo, med zaznavnostjo in nezaznavnostjo zvočnih mikrosprememb. Ravno v svoji radikalni diskretizaciji vsakega zvoka in minimaliziranju jasnih ponovitev je kljub skrajno eklektični metodi mogoče slediti radikalizaciji že znanih praks, ki poskušajo preko mogočnih 'strukturnih' preskokov subvertirati slišano, dočim se v primerjavi z njimi Battle Trance tovrstnega podjetja loti ravno 'z majhnimi koraki'. To pa vsekakor opravi nikakor drugače kot z odliko, saj se 'glasba modernega belstva' – če parafraziram Zsovski satirični naslov njihovega albuma iz leta 2009 -, ki nam pomeni sinonim za avantgardno špraho poznega dvajsetega stoletja, povezuje z najnovejšimi kompozicijskimi in tehničnimi inovacijami na polju sodobne komponirane, a še vedno svobodnejše glasbe.