Rock Action Records, 2023

Nocojšnji tolpaški bum prihaja iz spalnic severne Anglije. Poslušamo namreč plato I Don't Know skupine bdrmm, ki je bila izdana kot naslednik opevanega samonaslovljenega prvenca Bedroom. Skupina, ki se je začela kot spalnični solo projekt pevca in pisca Ryana Smitha, se je z debijem trdno zasidrala v nov val shoegazea in kitarskega popa, z drugo izdajo pa poznavalsko vleče vzporednice s širokim naborom žanrov, od krautrocka in nojza do ambientale in elektronskih odvodov sodobnega rocka.

Prvenec Bedroom je bil kljub odklonu od sicer ohlapnih in neobvezujočih načel sodobnega rocka celostno gledano kitarska plošča. Melodije so se razvijale iz kitare in basa, pri čemer je produkcija glasbe ostala namenoma preprosta, a kristalno čista. I Don't Know strunskim naporom doda umetno zveneče elektronske efekte in sintetizatorje. A naloga teh ni tonalna rekonstrukcija glasbe, v veliki meri služijo zgolj kot dodatna plast, namenjena poudarjanju kitar in ustvarjanju eteričnega, ambientalnega pridiha. Skupina je elektronsko aromo preizkusila že na lanskoletnem singlu Port, tokrat pa so se, v veliki meri zaradi vplivov benda Mogwai, s katerim so bili na turneji, in elektronskega outputa Thoma Yorka, vrgli globlje v produkcijske vode.

Poleg posodobljene zvočne palete je ta odločitev omogočala tudi prenovljen pristop do skladanja; skladbi Alps in Advertisement One sta bili recimo zasnovani v kombiju na turneji, v samostojnih poskusih pevca Ryana Smitha z igro digitalnih glasbenih orodij. Alps predstavi nepričakovan, skoraj trapovski začetni beat, iz katerega se nato razvije komad, bližje bdrmm standardu. Komad It's Just A Bit of Blood se z elektronskim sršem stopnjuje in napenja v noise-rockovsko smer, v bistvu z velikim občutkom za mešanje in doziranje različnih elementov. V takih primerih in denimo v inštrumentalni Advertisement One se pokaže bendova produkcijska spretnost in potencial, ki pa žal skozi album ostane premalo razvit. Plošča namreč kljub elektronski obdelavi ostane enovita in še vedno trdno zasidrana v kitarski muziki, s čimer seveda ni nič narobe, pa vendar je razširjen nabor orodij bendu omogočal večjo barvitost in bolj prosto tehniko pri ustvarjanju glasbe.

Glasbeni korak v smer proti ambientali se izrazi tudi v pristopu k pisanju besedil. Pevec in tekstopisec Smith se večinoma omejuje na krajša, pomensko široko odprta besedila, ki se ogibajo neposredne izpovedi in zgolj skrivnostno, skorajda oholo namigujejo na avtorjeve misli. S temi lastnostmi se seveda lepo ujamejo z neozemljenimi melodijami kitar in njihovimi ambientalnimi harmonizacijami. Kljub namenski neopredeljeni naravi besedil pa Smith jasno sporoča svoje občutke skozi besede na papirju. Najsi komad govori o zlorabi alkohola ali težavah v razmerju, skupna točka je vedno občutek negotovosti in življenjske izgubljenosti, ki se nahaja nekje med resignacijo in nebogljenim iskanjem rešilne bilke, namig za splošno prevladujoči občutek plošče pa se morda skriva že v njenem naslovu.

Verjetno je prerano označevati fante iz benda kot nove nosilce štafete angleškega shoegazea, vsaj glede na njegovo količino in umetniško težo, pa vendar so bdrmm s svojim drugim albumom pokazali, da njihov debi ni bil le eksploziven šprint, temveč so sposobni konsistentnega, zanimivega ustvarjanja na daljših razdaljah. Hkrati pa se kljub hvalam prvenca niso prepustili zanašanju na preverjen recept in so se raje odločili za prevetritev svoje muzike. Poskus širjenja v teritorij ambientale in elektronike je bil sicer nekoliko previden, a so rezultati, ki jih je bend dobil iz svojega eksperimentiranja, še vedno kreativni in sveži, tako da celosten izdelek deluje kot organski razvoj skupine in njenega opusa.