Thom Yorke: ANIMA

Recenzija izdelka
5. 8. 2019 - 19.00

XL Recordings, 2019

 

True love lives on lollipops and crisps
 / 31. 5. 2016

Pet let je minilo od zadnjega solističnega albuma Thoma Yorka. Vmes je aktivno nastopal z Radiohead in s svojim matičnim bendom leta 2016 pripravil tudi deveti studijski album A Moon Shaped Pool. Vseskozi je poskušal ustvarjati, premagoval je tako imenovano piščevo blokado, ki jo je lani prekinil s produciranjem glasbe za film Suspiria. Letos je nastopil čas za nadaljevanje Thomovega solo projekta, pri XL Recordings je namreč konec junija izšla plata ANIMA. Ta je nastala v kombinaciji preizkušanja idej v sklopu turneje Tommorow’s Modern Boxes, ki je pospremila Yorkov istoimenski solistični album iz leta 2014, ter raznih skic, ki jih je Thom pripravil in prinesel v studio dolgoletnega glasbenega sodelavca Nigela Godricha. Tam sta te ideje gnetla, pripravljala in širila, Yorke pa naj bi bil v splošnem tekom procesa priprave novega albuma navdušen nad improviziranjem z zankami, kakršnega se ob svojih živih nastopih poslužuje čislani ameriški producent Flying Lotus. ANIMA je jasna demonstracija tega navdiha, osnovana je namreč na loopih, elektroniki in počasnemu grajenju zvoka skozi tok vsake kompozicije.

Vsekakor je zvočna slika albuma ANIMA veličastna. Godrich in Yorke seveda kot dobro uigran tandem Yorkove ideje udejanjata v aranžmaje, ki se tudi znotraj ene same kompozicije raztezajo vse od gromozansko zvenečih tesnobnih, morastih gmot do prijetnih, ambientalnih, neodločnih uspavank. Kompozicije so močno zaznamovane z elektronsko produkcijo, v večini primerov Yorke polaga in nalaga na ritmično precej enostavno, a ves čas izvirno in zanimivo podlago, ki jo ponavadi sestavita sint-bas in elektronski set bobnov. V smislu ritma plošča vleče iz precej široke žanrske palete, največkrat iz žanrov, ki so Yorka navduševali v preteklih letih, torej iz mešanic britanskih plesnih elektronik, kakršni sta bili post-dubstep ali two-step garage, nekaj kompozicij pa nosi tudi tehnoidne, metrično enakomernejše in mračnejše elemente.

Takšno ritmiko nadgradi zares dobra produkcija preostalih elementov, Yorke nas popelje v rahlo osveženo, a še vedno tipično svoje vesolje levopolne elektronike. Ta je prepojena s svojevrstno, vedno zanimivo melodiko, malim morjem sintetiziranih ambientov, polplesnih trenutkov in sladkorjem Yorkovega distinktivnega, danes že praktično kultnega pevskega zvena. Yorkov vokalni izraz je na plošči abstrahiran, zdi se, kot bi poslušalcu pripovedoval ali subtilno prepeval direktno v uho. In Thom, predvsem dober tekstopisec, svoje tekste, kot smo tega vajeni že več kot dobro desetletje, zavija bodisi v zavese dolgih odmevov, bodisi v težko razumljivo, zadržano mrmranje. Vse sklepe tako – ob hkrati direktnemu in subtilnemu vstopu v uho ter možgane – skozi namerno slabo razločnost prepušča interpretaciji poslušalca in (pod)zavesti posameznika.

Ob vsem povedanem naj se posvetimo še direktni referenci v naslovu albuma, ki je skovanka oziroma teoretska predpostavka psihološke šole Carla Junga. ANIMO skozi tekstopisje Yorke oblikuje v hkrati interpretacijo in vlogo sanj. Album nas s svojim zvokom že tako potopi v občutek zasanjanosti, Yorke temu doda še močno introvertirano razdelovanje tako osebnih, individualnih kot tudi širše družbenih stisk. Na tnalu se znajde distopija, v katero drsi Zemlja, prelomljene, lažne obljube o dovršenem, lepšem, prijaznejšem svetu, ki naj bi ga prinesla tehnologija. Dotakne se tudi skozi slamico konzumirajočih finančnih elit iz Kensingtona in Chelseaja, anomalij v družbi, napak, ki jih dela in ponavlja posameznik, seveda tudi Yorke, prav tako zgolj človek iz mesa in kosti. Izhodiščno tematiko uporabi tudi dobesedno, naslika nam namreč nekaj sanjskih prizorov, tudi sicer je vseskozi v tej glasbi prisoten občutek kontemplacije oziroma interpretacije lastnih sanj.

Tu morda naletimo na najbolj očitno navezavo na svet sanj, ki jo ANIMA vseskozi predstavlja. Sanje naj bi v nekaterih teorijah služile kot tisti del človekovega bitja in razvoja, ki procesira, kot način, na katerega podzavest zavesti sporoča – kje je in kam naj gre. Yorkova ANIMA bi torej lahko delovala kot reprezentacija ravno tega procesa – tisoči fragmentov, na eni strani zvokov, ritmov in vokalov, na drugi strani misli, podob in drugih epizod, s katerimi možgani v sanjah nakazujejo nezavedno. Morda je glavno sporočilo, ki ga Yorke izvleče iz svoje podzavesti, to, da je prihodnost, tako svetovna kot njegova, negotova. Yorkov najnovejši trip je zbir med seboj različnih, a vendarle koherentno nabranih, dobro spisanih in zapomnljivih skladb, album pa iskreno naslavlja najgloblje skrivnosti avtorjeve zavesti. Zdi se, da bi Yorke podobno želel tudi od nas – poslušajmo svoje sanje ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.