Beach Fossils: Clash the truth

Recenzija izdelka
23. 4. 2013 - 19.00

Captured Tracks, 2013

 

Leto 2010 je bilo idealno leto za roadtripe. Poletno vozakanje z avtomobilom ter posledično poležavanje pod borovci, roštiljanje s prijatelji in nostalgično obujanje spominov iz srednješolskih let smo namreč lahko opremili s kuliso zasanjanih, grenko-sladkih pesmi, ki so jih v zadnjih izdihljajih leta 2009 in prvih mesecih sledečega leta posnele zasedbe Real Estate, Wild Nothing in Beach Fossils. Vsaka izmed njih je k novemu odvodu lahkotnega indie rocka, ki je črpal inspiracijo v psihedeliji, surf rocku in jangle popu, pristopala na drugačen način. Real Estate so zveneli umirjeno, skoraj malce yolatengovsko, Wild Nothing so se spogledovali z meglico dream popa in shoegaza, Beach Fossils pa so bili še najbolj neposredno privlačni, saj so svoj očiščen pop zvok pogosto cepili na speven new wave.

Real Estate so od takrat postali še precej boljši pesmopisci in to dokazali na odlični drugi plošči Days, Jack Tatum pa je z Wild Nothing prav tako dodelal osnovni recept, tako da smo v bistvu čakali le še na naslednji korak zasedbe Beach Fossils. Ta je sicer leta 2011 izdala še en EP, treba pa je omeniti tudi, da je lansko leto njen bivši član Zachary Cole Smith s svojim novim bendom DIIV izdal s prvinsko energijo nabito ploščo Oshin, ki je ponovno zbudila naše apetite po takšni glasbi. Šele nekaj mesecev nazaj smo potem končno dočakali Clash The Truth, drugo izdajo Dustina Payseurja in njegovih treh kompanjonov.

Beach Fossils so na njej naredili presenetljiv korak, saj so se za razliko od Real Estate, ki so na drugi plošči svoje ideje izrisali bolj jasno in neposredno, pomaknili v bolj razpuščene lo-fi vode. Na Clash The Truth je zvok precej bolj razmazan kot na debiju, hkrati pa na plati ne najdemo instantno nalezljivih poletnih himn v slogu Daydream, saj pesmi služijo predvsem širšemu kontekstu plošče. Skupaj ustvarjajo nekakšen soundtrack neobstoječega filma, nekakšno atmosfero, ki jo ojačajo različni načini poslušanja, same po sebi pa v vakuumu izpadejo malce medlo. Še najbolj povleče napol akustična balada Sleep Apnea, ki je brezvetrna oda brezdelju in resignaciji, perfektno zarisani v verzu „everybody's living or they're dead, I'm still in my bed and I don't have a clue“.

Kar nekaj pesmi na plošči ima postpunkovski pridih, ki večinoma izvira iz prezentne in odrezave bas kitare. Ena izmed teh pesmi je energična Careless, ki z nekaj spremembami dinamike in tempa resnično pritegne poslušalca. Izstopa še komad In Vertigo, na katerem poje Kazu Makino iz zasedbe Blonde Redhead. Njen vokal se plavajoči glasbi lepo poda, hkrati pa nakaže, da bi bilo mogoče bolje, da bi se Beach Fossils pomaknili še korak bliže psihedeliji, če jih pisanje spevnih poletnih pop komadov resnično ne zanima več. Trenutno so namreč na nikogaršnji zemlji – njihova glasba ni več tako nalezljiva, da bi se poslušalcu takoj zasidrala v glavo, hkrati pa ni niti tako atmosferična, teksturirana, trippy in še kaj, da bi jo lahko poslušali samo zaradi tega. Vseeno je Clash The Truth popolnoma soliden izdelek, z Beach Fossils pa se bomo verjetno znova družili na osamljenih podeželskih cestah, vročih obmorskih poteh in z večerno roso navlaženih zelenih travnikih.

 

Beach Fossils - Clash The Truth
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.