Invada Records, 2024

Ponedeljkov osrednji glasbeni termin začenjamo monotono in repetitivno, toda hkrati poglobljeno. Pred nami je nov album britanske zasedbe Beak>. Gre za bend, ki ustvarja postrock, vanj pa vpleta eksperimentalne delce. Pri ustvarjanju glasbeniki uporabljajo tudi analogno opremo in elektronsko ustvarjene dronerske in nojzerske vstavke. Zasedbo sestavljajo Geoff Barrow, Billy Fuller in Will Young, ustanovljena pa je bila leta 2009. Za seboj ima štiri albume – istoimenskega iz leta 2009, >> iz 2012, Couple in a Hole iz 2016 in >>> iz leta 2018.

Bendov aktualni, peti studijski album se odpre z zvokom orgel, ki se nato zlije z zadimljenim vokalom, potem pa se počasi stopnjuje v repeticijo. Sledi značilni obliki postrock komadov s pripovedovalskim vokalom. Za tak pristop so se glasbeniki odločili vse do konca plošče, monotonost pa predstavljajo na sebi lasten način. Enakomerna repeticija vedno vodi v globine in se nikoli ne zaustavlja zgolj na površju ali se ustavi v morebitni enoličnosti. Pomembno vlogo imajo odtenki elektronskih ritmov, ki ponavljanja popestrijo. Z vsemi vključenimi elementi se ta ponavljanja ujemajo, jim sledijo in se od njih v odtenkih in hitrosti tudi elegantno odmikajo, kot denimo v tretji skladbi Windmill Hill, ko se to izrazi v ostrejši melodiji. 

Ne glede na to, da album trdno stoji na tleh, mestoma v zvoku torej slišimo enoličnost, a je struktura tista, ki muziki vdahne spremenljivo ozadje. Slišimo preproste, umirjene, postpunkerske in downersko usmerjene trenutke kot tudi hitre in nojzerske delce. Celotna paleta se utelesi v četrtem komadu Denim. Po uvodu, ki vznikne iz tišine in ničnosti, se skladba hitro spreobrne v bolj težaško, kar je jasno tudi v uporabi vokala, ki ni več subtilen in artikuliran, kot je bil dotlej, postane nejasen in predstavlja samo še en delček bendove fuzije. V naslednjem komadu se lahko spustimo na subtilnejše indie planote. Podoben algoritem gibanja med vokalno artikuliranostjo in neartikuliranostjo se nadaljuje iz komada v komad, čemur sledi tudi preigravanje med kitarskim načinom izraza in elektronskim podajanjem ritma in dinamike, kar ustvari podobo triphopovske pripovedi.

Če se osredotočimo na naslov albuma, ki ga lahko prevedemo kot večji od večjega od večjega od večjega, lahko vzpostavimo vzporednico z repeticijo kot osrednjim ustvarjalnim motivom zasedbe Beak>. Letošnjo ploščo lahko razumemo kot nadaljevanje prejšnjih albumov s sorodnimi naslovi. Tudi v zvočnem smislu to drži, saj v minimalizmu in repetitivnosti glasbeniki vselej ustvarijo tudi bolj globoke krajine. Uravnotežijo jih med monotonostjo na eni strani in doživljanjem komada kot obdelane in razvite celote na drugi. Na trenutke se zdi, da se na aktualnem albumu nič konkretnega ne zgodi, kar je posledica sposobnosti utapljanja v ozadju, a postane ob pozornem poslušanju jasno, da razvoj glasba doživi v podrobnostih in nezavednem potovanju.