Kamizdat, 2020

Mati narava je imela spomladi iz vsem že dodobra poznanih razlogov srečo. Že leta ali kar desetletja ni doživela tako nenadne in drastične redukcije prometa, zvočnega onesnaženja in človeške aktivnosti nasploh in to prav v mesecih največjega razcveta. Pandemija, ki je večini umetnikov, posebej pa glasbenemu sektorju, skoraj popolnoma onemogočila delovanje in izvajanje dogodkov, je na drugi strani poskrbela za preporod narave in po dolgem dolgem času tudi za njen vdor v urbana in suburbana okolja. S tem je precej bolj kot bende, vajene razbijanja po kleteh, garažah in bunkerjih, ter izvedbenike koncertov in festivalov, navdušila prav posebno pleme zvočnih umetnikov: tiste, ki radi v mikrofone lovijo zvoke svoje okolice.

Rezultat karantene so valovi koronskih plat, ki na internet in radijske postaje kapljajo že od pomladi, med njimi pa je proporcionalno kar precej izdelkov glasbenic in glasbenikov, ki so razmere izkoristili za snemanje in obdelavo terenskih posnetkov, pri čemer jih tokrat niso motili zvoki letal in ostalih človeških tujkov. To velja tako za mednarodni parket, kot tudi za domačo sceno, danes pa vam predstavljamo album ljubljanske zvočne umetnice Ide Hiršenfelder, bolj znane po umetniškem imenu beepblip. Izvajalkin drugi dolgometražni album za založbo Kamizdat, naslovljen Noise for Strings Vol. 2, ki se mu posvečamo v nocojšnji Tolpi Bumov, je naslednik njenega samostojnega debija, z naslovom, ne boste verjeli, Noise for Strings Vol. 1, izšel pa je, spet ne boste verjeli, na današnji dan lani.

No, šalo na stran in nekaj besed o vsestranski umetnici beepblip oziroma Idi Hiršenfelder, začenši z neglasbenimi dejavnostmi. Kot arhivistka je zaposlena v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, kjer dela pri projektih, povezanih z digitalnimi arhivi. Pred tem je enake oziroma podobne naloge opravljala pri projektu Postaja DIVA Centra za sodobno umetnost Ljubljana. V preteklosti je bila tudi sodelavka Radia Študent, kjer je soustvarjala oddaji Art-area in Sektor Ž, njene novinarske in kritiške prispevke pa so objavili tuji in domači mediji ter umetniške platforme. 

Tudi v glasbenem delu njenega delovanja velja izpostaviti kar nekaj projektov. Z umetnico Sašo Spačal je naprimer soustanovila ČIPke, je članica Jate C, benda za bioakustiko v produkciji radioCona in OR poiesis. Ob tem pa je soavtorica zvočnih instalacij, podpisuje se pod oblikovanje zvoka za plesne predstave, bila pa je tudi članica kolektiva Theremidi Orchestra. In da seveda ne pozabimo, pred dobrima dvema tednoma ste jo lahko slišali v oddaji Senzorama na valovih Radia Študent, v sklopu festivala Tresk z intervjujem in nastopom v živo.

Po izčrpnem pregledu delovanja umetnice beepblip pa le h glasbi sami. Album sestavlja sedem skladb, dolgih od poltretje minute do približno osmih minut in pol. Če torej niste ljubitelji ambientalnih albumov, plejlist ekstremnih dolžin in dolgotrajnega, postopnega zvočnega razvoja, velja znova poskusiti s pričujočim izdelkom, čeravno bi mu najzvestejši pristaši stare šole eksperimentalne ambientale najbrž očitali prav razdrobljenost in na trenutke morda nasičenost. Noise for Strings Vol.2 tako kot njegovega starejšega brata krasi predvsem izjemna zvočna slika. Analogna elektronika, obdelani akustični instrumenti in terenski posnetki so tako mojstrsko prepleteni v celovite, razgibane zvočne krajine, da marsikdaj ne poznamo izvora posameznih zvokov. To še posebej velja za terenske posnetke, ki jih je povečini precej težko izluščiti iz zvočnih mas, zaradi česar predpostavljamo, da so velikokrat namenjeni predvsem razširitvi in poglabljanju soničnega prostora.

Prostornost zvoka osupne že v uvodni skladbi Supersymmetry. Beepblip se prav nič ne obotavlja in nas v album ne uvaja, temveč nam s posnetki strunskega glasbila, ki bi lahko bil naefektiran indijski sarod, odpre vrata v avdiosobane, ki si jih prav zaradi že tolikokrat omenjene globine zvoka, zlahka vizualiziramo kot zapuščene hale razpadajočega industrijskega objekta. Narava, ki je začela preraščati ostanke človeškega ‘remek dela’, se oglaša, brenči z vseh koncev in kotov, ko se nam zazdi, da slišimo čričke, pa opazimo, da nas je ukanila bodisi violina bodisi računalniško ustvarjeno cvrčanje. Album se nadaljuje s temačnejšo, a na trenutke ritmično repetitivno skladbo Protons, pri kateri morda še bolje opazimo izredno fluidnost zvočnega materiala. S tem je na tnalu postopno umikanje zvočne slike novim zvokom, ki spet s časom prepustijo prostor repeticiji, to pa kmalu povozi nojzersko-industrijska žaga in tako dalje.

Instrumenti s strunami so prisotni v domala vseh skladbah, kar se glede na naslov albuma skoraj spodobi. A beseda noise nas pri poimenovanju albuma ne sme zavesti. Kljub številnim šumom daje celotna izdaja vtis uravnoteženosti in nekakšne čistosti, agresivnejši zvoki se mestoma prikradejo kot motnje in kmalu spet izginejo v harmoniji, ki jo gradijo elektronski zvoki, razpon različnih godal in ostalih strunskih instrumentov, milejši šumi ter zvoki narave, ki pa so včasih le ideje teh zvokov, saj ne moremo biti zatrdno prepričani o njihovem dejanskem izvoru. Vtis naravnega ravnovesja je močan tudi v skladbah z nekoliko bolj računalniškim zvokom, na primer Extra Space in Time Travel.

Idi Hiršenfelder je uspelo ustvariti zvočno odličen album, z zelo jasno smerjo in narativo, ki odlično funkcionira kot homogena celota, a so si skladbe vseeno zvočno in karakterno zelo različne. Recenzent za potopitev v njen sonični svet priporoča slušalke, čeprav bi moral za polno izkušnjo zadostovati tudi dober soundsystem. Vendar se poraja vprašanje, kakšen svet je Hiršenfelder ustvarila? Ne vemo točno, kam nas odpelje skladba Time Travel, morda v preteklost, ko človeka ali človečnjakov še ni bilo, morda v posthumanistično prihodnost, ko si bo narava spet priborila prostor, ki ji ga je naša vrsta leta in leta postopoma kradla. Vsekakor je to svet, kakršen bi morda moral biti.