Nuclear Blast, 2018

Ko so Behemoth leta 2014 izdali album The Satanist, so izjavili, da gre za njihov ultimativni izdelek, na kar je nakazovalo že samo ime albuma. Po tej plošči so si Poljaki vzeli daljšo pavzo, v sklopu katere je bobnar Inferno svoje moči posodil blackened death metal bendu Azerath, medtem ko se je vodja zasedbe Nergal podal v čisto druge vode z mračnim neofolk projektom Me And That Man, za katerega je trdil, da ga mora utelesiti, saj bi drugače te njegove tendence lahko vplivale na zvočno podobo Behemoth. No, kakorkoli že – novi album, ki prvič v zgodovini zasedbe nosi res dolgo ime I Loved You At Your Darkest, predstavlja nekaj, česar s strani Behemoth ne bi nikoli pričakovali. A gremo lepo po vrsti.

Od zgodnjih devetdesetih so se Behemoth vedno ponašali z ekstremnim zvokom – najprej so zveneli klasično, surovo black metalsko, se nato podali v death black vode v stilu Morbid Angel z albumoma Thelema.6 in Satanica, nato pa šli v res hiter, ekstremen in celo pompozen death metal v stilu Nile z albumi Demigod, The Apostasy in Evangelion. Z albumom The Satanist so Behemoth zavili v enostavnejšo, skorajda poppish smer, njegov tokratni naslednik pa deluje kot njegova popolnoma smiselna nadgradnja. Če so na The Satanist Behemoth stvari res poenostavili, na trenutke upočasnili in zvočno podobo naredili celo zlahka dosegljivo, so z albumom I Loved You At Your Darkest stopili še korak dlje v isto smer. Album je namreč – vsaj v oziru na Behemothov kanon – še počasnejši, izjemno mračen in dejansko zelo … no, rockerski.

Ja, vodja zasedbe in glavni ustvarjalec Nergal je v nekem intervjuju izjavil, da so bili še pred 15 leti njegov največji vzor Morbid Angel, danes pa bi to vlogo prej pripisal zasedbi AC/DC. Jasno je, da so dnevi surovosti albuma Sventevith, hitrosti in tehničnosti Demigod ali bombastičnosti Evangelion zdavnaj mimo. A to seveda pritiče bendu, ki sledi zgolj svoji črni viziji in se ne ozira na misli oboževalcev ali kritikov. In tako se pred nami odpira 46 minut albuma, ki je sicer ime dobil po citatu iz Biblije. Ničesar bibličnega pa ne boste našli v intru Solve, v katerem otroci glasno in jasno zanikajo vse, kar je božanskega. In to, dame in gospodje, ni nekaj, kar si na Poljskem zlahka privoščite, še posebej, če ste bend, ki je zaradi blasfemije, ki je na Poljskem obravnavana kot kaznivo dejanje, že pristal na sodišču. Oziroma bend, ki ne špara s kritiko obstoječih razmer na Poljskem. Vsekakor vam bodo ušesa zastrigla ob komadih Wolves Ov Siberia ter God = Dog, ki spominjata na nekaj, kar bi se zlahka znašlo tudi na plošči The Satanist. Hitro, direktno in neusmiljeno, pa čeprav je začetek komada God = Dog nekaj, kar bi prej pripisali novi eri norveških progresivcev Enslaved, da spevnega refrena niti ne omenjamo. A vas čaka po tem, popolnoma sezuje.

Komad Ecclesia Diabolica Catholica je morda še nekaj, kar vam bo prišlo čisto blizu srcu, saj zelo spominja na železni hit Chants ov Ezkaton z albuma Satanica. Odštevši refren, ki bi ga prej pripisali mega popularnim Batushka, saj spominja na zven pravoslavnih zborov. Nato pa pride največje presenečenje v obliki pesmi Bartzabel, v kateri refren zveni s clean vokalom. A zveni res dobro, ko smo že pri tem. If Crucifixion Was Not Enough … s svojim d-beatom, a zasanjano kitaro spominja na angleške Akercocke, kar bend še dodatno nadgradi s komadom Sabbath Mater, v katerem se znajdejo celo na terenu gothic rocka. Pravoverne Behemoth s surovim blast beatom in ostrimi riffi najdemo v komadu Angelvs XIII, osrednji epski komad plošče pa je gotovo Havohej Pantocrator z bombastičnim introm in izjemno mračnimi melodijami, komad, v katerem se Behemoth približajo post metal bendom oziroma novodobnim black metal bendom v stilu Uada, Wolves In The Throne Room, Mgła ipd.

Rom 5:8 predstavlja vrnitev h bendovim klasičnim black metal koreninam, a kaj, ko ga spet obrnejo v novodobni, melanholični, melodični black. Predzadnja pesem, We Are The Next 1000 Years, je seveda manifest, izjava o neuničljivosti sile, ki jo uteleša zasedba Behemoth, zato deluje precej svetleje, optimistično in se ozira proti klasičnim Behemothovim stvaritvam z začetka 21. stoletja, nato pa se vse zaključi z bombastičnim outrom Coagula, za katerega se prav sliši, kako je ustvarjen za zaključevanje bendovih nastopov v živo.

Seveda smo zdaj zgolj na hitro preleteli ploščo, ki v resnici skriva še mnogo več. Eden zelo pomembnih aspektov plošče je poslušalčev vtis, da gre za eno veliko pesem, kar bend doseže s ponavljajočo se melodično temo, ali variacijo na le-to. Album deluje izredno mračno, a hkrati dinamično, čeprav se zdi, da od začetka proti sredini postaja vse bolj težak, morbiden, brezupen in apokaliptičen, nato v drugi polovici spet pridobi na tempu in proti koncu zagleda luč svetlobe. Svetlobe, kateri se seveda roga na Behemothov način z bombastičnim outrom. Grandiozne sentimente vzbujajo s trobili in godali, ki so stalni gosti na Behemothovih ploščah že od albuma The Apostasy dalje, medtem ko se detajli skrivajo predvsem v aranžmajih strunskih inštrumentov, zborovskih vokalih in še čem. Skratka, album res skriva veliko podrobnosti, ki se razodevajo z vsakim vnovičnim poslušanjem.

I Loved You At Your Darkest je vsekakor album, ki razdvaja in bo še razdvajal oboževalce zasedbe, še bolj kot njegov prednik The Satanist. Je pa to tudi album, ki kaže, da benda in njegovega ustvarjanja ne gre jemati samoumevno. In prav tako ne gre predvidevati, kaj bo ta še pripravil v prihodnosti, če sploh kaj. Prav tu leži ultimativni statement zasedbe Behemoth, ki že od začetkov sledi samo sami sebi.