Profound Lore, 2017

Nocoj vam bomo v Tolpi bumov z zadnjo ploščo zasedbe Bell Witch pokvarili večer in vas spravili v slabo voljo. Ameriški duo je 20. oktobra za založbo Profound Lore izdal ploščo Mirror Reaper. To je njihova tretja plošča in prva po smrti bobnarja Adriana Guerre.

Mirror Reaper je plošča, ki je bila komponirana kot ena sama skladba. Ta se razdeli na dva dela, naslovljena As Above in So Below. Skladba traja 83 minut, kar seveda ni nikakršna novost znotraj takšnih muzik. Dolžina komada tu niti ni primarnega pomena, ker gre za ploščo, ki nosi izjemno emocionalno težo. Tako abisalne kompozicije, ki bi toliko zahtevala od poslušalca, nismo slišali že precej časa. Funeral doom je v samem bistvu usmerjen v vzbujanje občutkov pogube, samote, izgube, žalosti ali melanholije.

Bell Witch so z Mirror Reaper ustvarili ploščo, ki je posvečena umrlemu bivšemu bobnarju. Album deluje kot nagrobni kamen, kot spomin na Adriana Guerro, ki hkrati deluje kot kontemplacija o njegovi smrti in o splošni bolečini ob izgubi bližnjega. Takoj moramo izpostaviti, da so na plošči uporabljeni vokali, ki jih je Adrian posnel za ploščo Four Phantoms, a na njej niso bili uporabljeni. Takšne stvari so ključnega pomena za dojemanje albuma in pripetega koncepta. To, da je Adrian prispeval z vokalom, je nekaj, kar nosi izjemno težo in odgovornost. Mirror Reaper je monumentalna gmota žalosti, ki je pristna in jo čutiš. Čutiš jo v vsakem riffu, v vsakem udarcu bobnov in v vsakem kriku. A celotna plošča le ni usmerjena zgolj v žalost in bolečino. V njej čutimo tudi upanje, kot prve sončne žarke, ki prekinejo dolgo noč. Brez dvoma je to material, ki se je rodil iz prebolevanja travme.

Če se osredotočimo na glasbeni del te plošče, moramo izpostaviti dejstvo, da v primeru zasedbe Bell Witch ne gre za klasičen doom bend. Kot klasičen mislimo na klasično zasedbo kitare, basa in bobnov. Bell Witch je bil nekdaj dvojec, v katerem je bas nadomestil kitaro. Izviren pristop k igranju basa v njihovem primeru nadomesti prav vse prvine mesta kitare v takšnih glasbah. Istočasno igranje nizkih in visokih tonov nam da občutek prisotnosti dveh inštrumentov. Bobni so tu minimalni. Ogromne činele donijo tako, kot globoko doni bas.

Tudi na tej plošči sodelujejo z Erikom Moggridgom, ki ga poznamo predvsem pod psevdonimom Aerial Ruin. O sodelovanju z Bell Witch nam je Erik pripovedoval že v intervjuju z njim, ki smo ga opravili letos spomladi. Erikov vokal se pojavi v mirnejših delih in deluje kot dober kontrast globokemu kruljenju in trpečemu kričanju. Predvsem deluje kot odmev duha v onostranstvu, ki nas kliče in nas želi odrešiti zemeljskih muk.

Kompozicijo zaznamujejo tipični vzponi intenzivnosti, ki se ponavljajo. V tako dolgi skladbi se bendu seveda nikamor ne mudi, vzame si čas za razvijanje atmosfere, ki je lahko duhomorna ali otožno pomirjujoča. Skladbo bi lahko razdelali na tri dele, ki se ponavljajo. Prvi so mirni deli, v katerih slišimo zgolj bas, oplemeniten z minimalnim reverbom. V drugem delu, s katerim se intenzivnost malenkost poveča, počasen tempo bobnov diktira pot v pogubo. Tretji del pa je tisti, v katerem bend doživi trenutek katarze. Seveda je to tudi najglasnejši in najbolj udaren del. Občutja so tu odvisna od samih riffov. Kot smo že omenili, je to plošča bolečine in upanja. Variacije obeh najdemo v vseh treh delih.