Take This To Heart Records, 2021

Nocoj v Tolpi bumov poslušamo album Frosting zasedbe Bent Knee, ploščo, ki se zvočno umešča na pisano plesišče sodobnega postinternetnega popa, žanra, ki je poln metaironičnega kiča, samozadovoljevanja z bizarnostjo in produkcijskih metod, od katerih lahko stare, mastne rokerje zadene kap. Gre za pretežno zoomerski teritorij, na katerega si mnogi starejši in tisti, ki sami sebe imenujejo »pravi glasbeniki«, ne želijo posegati. Današnja Tolpa obravnava drzen poskus eksperimentiranja s hyperpopom skupine milenijcev, ki so pred tem ustvarjali v varnem zavetrju rock vejevja.

Bent Knee je bostonski art rock bend, ki so ga leta 2009 ustanovili študenti prestižne glasbene akademije Berklee, v dvanajstih letih obstoja pa je izdal šest albumov. Prejšnje plate so se vrtele okoli kitarskega art rocka in proga, Frosting pa se ozira povsem drugam, k electropopu in hyperpopu, z ohranjenimi sledmi kitar v izogib popolni odtujitvi svojim prejšnjim delom. Za skupino, katere obstoj je utemeljen na nenehni inovaciji zvoka in progresivni muziki, je izdaja še vedno velik skok v neznano, a nekaj, za kar so si člani že dolgo prizadevali zaradi nelagodja ob lastni ustaljenosti.

Manj začrtane, manj logične ideje, ki so jih razvili, vodijo v bizarne, nore dimenzije, ki skladbe gradijo z dekonstrukcijo in kolažiranjem transžanrskih trenutkov. Do zdaj so progresije večinoma temeljile na klasičnem vzpenjanju dinamike in višanju napetosti, prepletanju zvokov različnih inštrumentov in na splošno urejeni, smiselni produkcijski igri. Frosting tovrstne pristope vrže skozi okno; dodajajo vokalne vložke, efekte, majhne okraske – kot hiperaktivni mitraljez nizajo nenavadne note in budijo poslušalčevo pozornost. Skladbe v skorajda shizofrenem sosledju prinašajo nove glasove, ni pa tematske povezanosti oziroma jo nadomešča precej očitna namera glasbenikov doseči čim širši izraz. 

Glavno sredstvo, s katerim je dosežena široka paleta zvokov na albumu Frosting, je uporaba digitalnih inštrumentov in produkcije kot dela kompozicije. Dodatna dimenzija, ki so jo Bent Knee ustvarili z novim pristopom k inštrumentaciji, sega na teritorij hyperpopa, ambientale, noise glasbe in avantgarde. Album ne zveni kot nobena prejšnja plošča benda, a prav tako ne kot katera koli druga. Če bi lahko pričakovali, da se zanašajo na že znane ideje novoodkritega glasbenega ozemlja, je kljub nekaterim stalnicam sodobnega popa, prek katerih lahko album povežemo z ustvarjalci, kot so 100 gecs, Charli XCX, Kero Kero Bonito ali celo Remi Wolf, na plošči dovolj izvirnih domislic, da izstopa tudi iz nabora pop sodobnikov. Ključna ločnica je samozavedanje lastne zgodovine skupine; še vedno namreč jasno zasledimo elemente, ki jih poznamo iz njihovih predhodnih del, predvsem v aranžmajih in mešanju digitalnih kompozicij z igranjem na fizična glasbila. V žanru, v katerem večina teži k individualnemu ustvarjanju, dajejo Bent Knee jasno vedeti, da ostajajo skupina in da se prav v tem razlikujejo od drugih.

Kljub morebitnemu trku z intrinzičnimi značilnostmi žanra pa moramo izpostaviti tudi kritiko albuma; vsi inštrumentalni okraski, nenadne spremembe v glasovih inštrumentacije in tempu, akutni napadi hrupa in memeovska estetika zvoka, ki so sicer neločljivi od koncepta hyperpopa, so umeščeni in mestoma nasičeni tako, da glasba učinkuje zmedeno. Nekateri komadi, na primer The Upward Spiral, so polni eksperimentalnih zvokov, hrupa in pionirskih elementov sodobnega popa, vendar nato preidejo v glasbeno mlačnejše, bolj klasično zveneče komade, s čimer se momentum glasbe nekoliko izgubi, celota pa izpade neodločeno. Tu je torej moja dilema; gre to pripisati paradigmi sodobnega alt-popa – težnji k nedefiniranosti in odstopanju od pričakovanj? Ali je to zgolj konec trenutnega dometa spretnosti glasbenikov v tej zvrsti oziroma nedolžna želja po stvaritvi čim širše nove dispozicije svojega obstoja? 

Album Frosting kot drastična sprememba stila je bila izrecna želja in potreba članov benda. Zato rezultat pravzaprav ni tako pomemben, saj je iskanje novega stila nekaj vredno samo po sebi in ni treba, da ustreza bendovemu katalogu. Morda je hyperpop dejansko cilj skupine ali pa je obrabljenost njihovega zvoka slučajno časovno prepletena s tem žanrom in bi v kakem drugem obdobju plata zvenela drugače. V vsakem primeru je bend uresničil svojo ambicijo: zapluli so v nove vode, pa tudi nadaljevali z ustvarjanjem zanimive glasbe zunaj standardov zvrsti in oznak. Glede na razpon skoka med slogi je plata presenetljivo kvalitetna, hkrati pa ni le dokaz glasbenega mojstrstva skupine Bent Knee, temveč tudi iskreno zabavno poslušanje.