English Electric Recordings, 2016

Big Big Train so eno izmed bolj prepoznavnih imen sodobnega progresivnega rocka. V nasprotju s simfoničnim in psihedeličnim zvokom generacije novih oziroma post progresivcev pa Big Big Train ustvarjajo pod močnim vplivom folk glasbe. Svoj značilni zvok so izoblikovali s tretjo ploščo Bard in od takrat ni doživljal drastičnih sprememb. Kljub petindvajsetim letom obstoja in devetim studijskim ploščam pa je angleška zasedba večji del svojega časa delovala podtalno. Z leti je kvintet prerastel v oktet – naknadno sta v band med drugim vstopila na prog rock sceni dobro znani bobnar Nick D'Virgilio in David Longdon, ki je prispeval svoj izjemni prodorni glas in kar nekaj avtorskega vložka. Večji medijski uspeh sta poželi plošči The Difference Machine in The Underfall Yard, s prejeto pozornostjo pa sta sovpadali tudi večja konsistentnost zasedbe in izstopanje njihovih posameznih del. Blagoslov prog skupnosti pa so Big Big Train prejeli šele z dvodelno ploščo English Electric. Ta je pohvale vredna zaradi spretnega izogibanja klišejem progresivnega rocka in zaradi inovativnosti, ki je danes v tem žanru še kako primanjkuje. 

Če odmislimo za trenutek njihovo rockovsko plat, moramo razumeti, da so Big Big Train v osnovi folk bend. Poleg tradicionalnih rockovskih inštrumentov v njihovem arzenalu najdemo tudi violino, flavto in banjo. Vplivi tradicionalnih in ljudskih glasb pa ne gredo nikoli tako daleč, da bi diktirali konzervativno strukturo kompozicij, ki je za te žanre značilna. Pravzaprav je ravno kompozicija razlog za progresivnost zasedbe celo na področju progresivnega rocka. Spretnost, nepredvidljivost in sposobnost združevanja simfoničnih, rockovskih in folkovskih vplivov Big Big Train ločuje od malega morja sodobnikov, ki sledijo ustaljenim vzorcem. 

Ime nove plošče napeljuje na dvoje: najprej napoveduje tematiko besedil, ki domišljijo črpajo iz ljudskega izročila. Pri tem sicer ne gre za posebnost novega albuma, saj se v njihovih pesmih že od nekdaj pojavljajo zgodovinske osebnosti in ključni trenutki iz njihove lokalne preteklosti, po drugi strani pa besedila pogosto obdelujejo tudi vsakdanje tematike. Nadalje naslov Folklore napoveduje tudi večji vpliv folk glasbe. Ne le z večjo uporabo flavte in godal, temveč predvsem s samim strukturiranjem pesmi je novi plošči vdihnjen bolj tradicionalen pridih. Glavnina glasbe seveda ostaja rockovska, namenjena predvsem sintetizatorjem in kitari, izrazito folkovsko strukturo pa opazimo v nekaterih uvodih v pesmi in medklicih. Bolj kot za kvantitativno gre torej za kvalitativno ustvarjanje folkovske atmosferičnosti.

Ljubitelji dvojca English Electric bodo na Folklore pogrešali več simfoničnosti, ki je do tipičnega izraza prihajala med njihovimi bombastičnimi crescendi. Na račun atmosferičnega sintetizatorja na novi plošči večja vloga pripade flavti, godalom in trobilom, predvsem pa se na njej v največji meri do zdaj pojavljajo hammond orgle.  

Novi album prinaša določene spremembe, a v glavnem ne odstopa od zvoka, ki ga Big Big Train dosledno vzdržujejo. Tega gre sicer pohvaliti zaradi kljubovanja prog-rockovskim klišejem, vendar pa zasedba s pretirano rigidnostjo tudi zapada v ponavljanje lastnih preteklih vzorcev. Kljub razgibanosti in raznolikosti nove plošče zna ta razočarati prav poznavalce, ki od angleških progresivcev pričakujejo več drznosti. Tudi tem pa ne bo treba predolgo čakati, saj naj bi njihova zopet nova plošča prišla že aprila prihajajočega leta, poleg nje pa še kar nekaj drugega materiala.