Big Hare: Sun House
Blowpipe, 2025
Album Sun House dua Big Hare nam je prišel pod prste, ko smo se malo nostalgično spraševali, kaj se dogaja z nizozemskim unikumom Harryjem Merryjem. Kaj počne ta mož edinstvenega glasbenega pristopa in frizure, čigar davni nastop v Bizzarnici pri Mariči je posebej omenjen v njegovi wikipedijski biografiji? Je še na sceni? Se bo še kdaj vrnil med nas? Odgovori na ta vprašanja nam niso vlili preveč upanja, njegove internetne sledi niso najbolj sveže, smo pa zato pri eni njegovih založb naleteli na album, ki mu je vsaj v nekaterih ozirih soroden.
Prvi tak ozir, v katerega dregnemo, je izbira zvokov oziroma njihovih virov: tako kot pri Harryju tudi zvok dua Big Hare v veliki meri sestavljajo različni sintetizatorji in mnoštvo njihovih zvočnih inkarnacij. Včasih vibrirajo s pridihom retro sci-fija ali videoigric iz devetdesetih, drugič zvenijo kot globoki in zlovešči droni, tu in tam zadobijo skorajda barvo človeških glasov, v komadu Solaristics pa celo emulirajo trobila in nas nekoliko spomnijo na alpski rog à la Globokar. Seveda ne manjka niti raznih cvrkutanj, brnenj, bzikanj in podobnega. Sintetizatorjem se v zvočni sliki pridružijo še organski bobni ter kakšno ropotalo v ozadju, v ospredje pa večinoma vstopa razmeroma globoki glavni vokal, ki ga na več mestih harmonično ozaljša spremljevalni: včasih tako nastane le duet, včasih pa tudi nekoliko večja množica glasov.
Čeprav se sintovska izvajanja nikakor ne odpovedujejo mestoma precej nalezljivim melodijam in refrenom, se jih vendarle ves čas drži tudi duh rahle bizarnosti in – rečeno v narekovajih – narobnosti; neredko zvenijo tudi nekam zafušano. Kar zadeva vokale, je poleg tega pogosto mogoče opaziti odsotnost intenzivnejših postprodukcijskih intervencij. Tudi to je nekaj, kar združuje zajčji duo s prej omenjenim nizozemskim osamelcem. Ne zdi se namreč, da je ta podproduciranost posledica tega, da nekdo pač ni znal, temveč gre prej za zavestno naredi sam, spalnično-garažno estetiko nedodelanosti, mestoma skorajda demoidnosti.
Album Sun House je sicer v spremnih besedilih predstavljen s pompoznimi besedami: bojda gre za zbirko hvalnic, ki častijo sonce in veter, saj nam bosta ti dve božanstvi zdaj zdaj darovali neomejeno količino energije, kar bo pripeljalo do nove dobe hedonizma in izobilja ter komunikacije z delfini. Sumljive so seveda že te besede same po sebi, vendar sta prav zvočna nedodelanost in campovska teatraličnost tisti, ki nam še posebej opazno dajeta vedeti, da sej na tem albumu ni nč, ... nč resnga. In čeprav na plošči srečamo raznolike glasbene momente, od disko pop zapomnljivk do trših, skorajda industrijskih ritmov ali ambientalnih monologov v slogu Briana Ena in njegovega albuma The Ship, se nad vsemi glasbenimi pristopi nespregledljivo pne marela parodije. Ta je sicer redko poantirana v kakšnem izrazitem punchlineu, temveč je bolj stvar splošnega ozračja; izjema je morda komad Exorcise, ki sodobne pozive k telesni in duhovni vadbi združuje z oblastno retoriko izganjalcev hudiča.
Vsebinsko se album sicer drži svoje futuristične in transhumanistične agende. Že prvi komad Biocomputer preizprašuje pojmovno in dejansko mejo med človeškim in robotskim oziroma umetnim. Tudi komadi, ki sledijo, se oklepajo znanstveno-filozofskega ali sci-fi diskurza; besedila so na uradni strani dua podprta celo z vrsto opomb pod črto, v katerih se med drugim znajdejo Deleuze, Guattari, Donna J. Haraway, Bataille, Susan Sontag, Nietzsche, Wilde in Stanisław Lem. Pa vendar je končni rezultat precej neresen; kdo bolj filozofski bi lahko navsezadnje tudi razpravljal, da resnost misli in neresnost izrečenega, ki varuje pred patosom in dogmatizmom, nista nujno dve različni strani kovanca.
Tudi zadnji komad albuma je nekakšna hvalnica, in sicer je posvečena francoskemu književniku Cyranoju de Bergeracu, med drugim pionirju znanstvene fantastike, ki je na začetku 17. stoletja postavil nekaj zgodnjih temeljev žanra. Cyranojevo ime se v živahnem plesnem ritmu ponavlja že skorajda kot mantra, ob čemer se nam na koncu vendarle malo stoži tudi po nekoliko manj ljubiteljskih produkcijskih standardih. Ena od zasedb, ki nam lahko med poslušanjem albuma pride na misel, je tudi ameriška bratska naveza Sparks, prav tako znana po nenavadnih, teatraličnih in lucidnih glasbenih stvaritvah; ob poslušanju Cyranoja si zaželimo, da bi ga dobila v roke prav brata Ron in Russell ter ga spolirala v produkcijsko bleščečo, slajšo pop obliko.
Album Sun House je torej neobvezen, a intriganten in pester glasbeni izdelek: tehnoutopistična visoka pesem o brezmejni čisti energiji in posledičnem raju na zemlji, postlana na posteljici iz očitne ironije. Zaradi tihega dogovora med izvajalcema in poslušalci lahko v albumu uživamo kljub njegovi campovski retroidnosti in nepopolnosti oziroma prav zaradi nje; tu in tam pa si ob kakšnem komadu vseeno zaželimo tudi kakšen bolj izpiljen remiks.
Dodaj komentar
Komentiraj