Bill Callahan: Gold Record

Bill Callahan: Gold Record

Recenzija izdelka
21. 10. 2020 - 19.00

Drag City, 2020

 

Ko je Bill Callahan v letu 1990, pod imenom Smog, pričel svojo kantavtorsko pot, si najverjetneje ni predstavljal, do kam bo prišel v 30 letih. Od hladnega, osamljenega godca lo-fi sadcore avantgarde je z vsako novo izdajo postopoma nakazoval prehod od ljudomrzniške zunanjosti do toplejše ponotranjenosti ter se prelevil v družinskega človeka, s tem pa se je seveda spreminjala ali bolje rečeno razvijala tudi njegova glasba. Sedaj je Bill poročen in ima otroka. To spremembo je najbolj opazno prikazal v izdaji lanskega leta Shepherd in a Sheepskin Vest, umirjeni, kontemplativni zbirki kratkih vinjet, v katerih se sooča z novim načinom življenja. Po izdaji tega albuma, za katerega je zaradi nove družine potreboval šest let, dolga doba za sicer tako plodovitega avtorja, je očitno znova našel zagon za pisanje. Celotni album Gold Record, ki ga predstavljamo danes, je bil posnet v dobrem tednu, večina pesmi baje že v prvem poskusu, kar daje glasbi občutek sproščene spontanosti.

Poslušamo peti studijski album ameriškega kantavtorja iz Teksasa
 / 24. 7. 2019

Zvočno Bill ostaja pri zvokih americane, iz česar predvsem izstopa estetika country in folk glasbe, seveda izoblikovane v povsem samosvojem slogu. Instrumentacija je minimalna, stalno z Billovim vedno bolj žametnim baritonom ter akustično kitaro v ospredju, medtem ko album vseskozi obdaja še subtilna spremljava trobil ter tolkal, katerih namen je predvsem vzbuditi občutek pomirjenosti v poslušalcu. Glasba zveni preprosto, vendar pod drobnogledom lahko opazimo majhne detajle, ki kažejo na večjo premišljenost kompozicij, kot se zdi na prvi pogled. Je pa tudi res, da je bil v preteklosti Bill v glasbenem smislu precej bolj pustolovski, zlasti v drugi polovici ustvarjalnega obdobja, ko je še deloval pod imenom Smog. Takrat je njegovo glasbo spremljal večji nabor instrumentov, vse od električne ter pedalne kitare, klavirja, rogov, godal do celo minimalne rabe samplov, pa tudi kompozicijsko je bil precej bolj eksperimentalen in nekonvencionalen.

Največje spremembe v glasbenem izrazu se na novi izdaji dogajajo predvsem na vsebinski ravni. Kot rečeno, Bill je sedaj drugačen človek - družinski človek, nekaj, kar v mlajših letih nikoli ni nameraval biti. Njegova glasba še nikoli ni zvenela tako lahkotno in tako optimistično, pa vendar nikoli ne doseže osladnosti, ki bi poslušanje morebiti otežila. Po 30 letih konsistentno kvalitetnega pisanja nam glede tega pač ni treba preveč skrbeti. Callahan se v tej izdaji z vsako pesmijo prelevi v drug karakter, pri čemer se osredotoča na kratke, vsakdanje momente v njihovih življenjih in jim daje občutek sanjskosti. Kot vedno je tudi ta izdaja v znamenju avtorjevega značilnega humorja. Že uvodni komad Pigeons prične s "Hello, I'm Johnny Cash" in zaključi s "Sincerely, L. Cohen", s čimer prikliče povezavo z dvema slavnejšima kantavtorjema, s katerima je pogosto primerjan. Prav tako v isti skladbi že v prvih verzih slišimo: "Well, the pigeons ate the wedding rice, and exploded somewhere over San Antonio", s čimer nam lažno nakaže smer, v katero bo skladba peljala, vendar nikakor ne nadaljuje v tem črnoglednem tonu. Zatem se zgodba prelevi v topel, dobronameren nasvet za vse mladoporočence in tako uvodna verza predstavljata le malo bolj črnohumorno napačno usmeritev poslušalca, ki bi lahko od Callahana glede na pretekle izdaje pričakoval bolj pesimističen potek skladbe.

Eden vidnejših primerov Billove evolucije je skladba Let's Move to the Country. Gre za skladbo, originalno izdano na plati Knock, knock [nok nok] iz leta 1999, ko je Bill še deloval pod imenom Smog. V skladbi je takrat ironično pel o tematiki, ki mu je bila tuja, hkrati pa je zapel: "Let's start a ..., let's have a ..." ter izpustil besedi družina in otrok. Skozi leta, ko je skladbo izvajal na koncertih, se mu je ta verzija zdela vedno bolj neiskrena in tako se je odločil, da posname verzijo brez ironične konotacije in z zaključenima prej omenjenima verzoma, ter s tem skladbi popolnoma spremenil pomen.

Prikaz Callahanove lahkotnosti na tej izdaji lahko vidimo v skladbi Ry Cooder, v kateri preprosto poje v poklon naslovnemu glasbeniku: "Ry Cooder, he's a real straight shooter". Gre za trivialno stvar, ki se ji v prejšnjih letih verjetno ne bi preveč posvečal, vendar pa veliko pove o tem, kje se Callahan mentalno nahaja sedaj.

Če bi hoteli najti kakšno kritično pripombo o plati Gold Record, bi jo mogoče lahko našli le v flowu albuma. Skozi celotno zbirko desetih skladb se namreč Callahan nikoli ne dvigne nad umirjen tempo in nad nežen vokal, prav tako pa tudi nikoli opazneje ne razširi instrumentacije, zaradi česar dinamika albuma, če ga poslušamo celega naenkrat, izpade nekoliko monotono. Gre pač za nekakšno meditacijo o življenju modernega človeka in v tem pogledu je njen zven smiseln. Zgolj za zabavo Bill tako ali tako nikoli ni bil.

Gold Record je Billov osemnajsti album in je dober. Kot vsak drug njegov album. V nenavadnih časih, ki jih trenutno živimo, je prav lepo slišati tako tople in optimistične besede človeka, ki je dolga leta bil eden vidnejših predstavnikov tako imenovane sadcore scene. Bill Callahan je vsekakor eden najkonsistentnejših ter najbolj zanimivih ameriških kantavtorjev zadnjih 30 let in ni razloga, da v prihodnosti od njega ne bi pričakovali še več kvalitetne glasbe.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness