Palilalia, 2013

Slabi dve leti po plošči „How The Thing Sings“ v Tolpi bumov ponovno gostimo Billa Orcutta. Tokrat sicer ne v proslavljeni solistični inačici njegovega „comebacka“ zadnjih nekaj let, temveč v tandemu z enim najbolj inventivnih free-jazz/impro/noise-rock bobnarjev mlajše generacije, Chrisom Corsanom. Kitara je tako spet postala električna, s pridružitvijo bobnov pa se je Orcuttovo unikatno noise-blues strunarsko divjaštvo zopet približalo tistim območjem, ki sta jih skupaj s partnerico Adris Hoyos naseljevala v kultni zasedbi Harry Pussy. A naj bo v duetu ali solo – pri Orcuttu gre vedno jebeno zares. In tako je tudi tokrat. 

Album „The Raw And The Cooked“, ki ga podpisujeta Orcutt in Corsano, predstavlja sežeto selekcijo koncertnih posnetkov različnih izvorov, relativno kratkih improvizacijskih vinjet v neposrednem sosledju, brez predahov. Sežeto in nabito pa je tudi njuno igranje, v katerem napetost ne popusti niti za trenutek, njuna interakcija pa izkazuje globoko razumevanje medsebojne empatičnosti free-noise-rockerskega improvizacijskega zanosa. Težko je pravzaprav opisati, kaj se dogaja, saj gre po mojem mnenju za neke vrste kulminacijo tovrstnega igranja, ki v sebi združuje instinktivno prepoznavne odtenke in jih hkrati povozi s totalnim presežkom karakterja. Evo, če bi želeli biti rahlo teatralni, bi lahko rekli, da je to, kar slišimo, preprosto čisti karakter. Tako močna je namreč osebna izraznost obeh vpletenih. 

Do obisti prepoznavna ekspresivna gestikulacija Orcutta ter detajliran, asimetričen in nikoli banalen Corsanov free bobnarski šundr se na račun skrajne intenzivnosti igre ter surovih hreščečih posnetkov zlijeta v čisti zvočni udar. Obenem potencirata inherentno hrupnost njunih izraznih modusov ter prek aditivnosti in akumulacije gradita gmoto, ki ju presega. Gmoto, ki nam, tako kot najbolj intriganten noise ali terenski posnetek, veliko pove o temeljnem zvočnem ustroju, v katerem smo. Če sledimo iztočnici v naslovu plošče „The Raw And The Cooked“, ki parafrazira ali nemara dobrohotno parodira Levi-Straussov kulinarični trikotnik, lahko dogajanje dojamemo tudi kot slušno eksplikacijo prehajanja med različnimi stanji surovosti in obdelanosti, stopnjami destrukcije, ohranjanja in pretvorbe.

Če se vrnemo k bolj faktografskem govoru, pa je zanimivo omeniti, da je specifična branža no-wave-noise anti-glasbene destrukcije, ki so jo patentirali Harry Pussy, pravzaprav prek prisostvovanja njihovemu koncertu predstavljala prvi stik mladega Chrisa Corsana z bolj odprtimi in energičnimi improvizacijskimi glasbami. Njuno srečanje je torej pomenljivo tudi na ravni osebnih zgodovin. No, na plošči „The Raw And The Cooked“ se vsekakor srečata na enakovredni ravni, igranje pa preveva občutek praznovanja in zavezništva, ki se odstira skozi globoko „uglašenost“ njune interakcije. Tukaj ne gre za preigravanje, pa tudi zgolj za katarzično bruhanje ne – čeprav je slednje prisotno v visokih dozah. Gre predvsem za globoko razumevanje kolektivnega zvočenja, naseljevanja skupnega vibracijskega prostora, ki se manifestira v razorožujoči neposrednosti. Tudi sami posnetki premorejo kvaliteto, ki nam dogajanje predoči in razgali kot dobesedno medsebojno draženje površin. Dejstva, da je trenje kitarskih strun elektrificirano prek magnetov in da premore snare boben še dodatno brnečo vzmet, niso zgolj danosti – to so področja, kjer se dogaja magija. Tako pri Orcuttu in Corsanu posebej kot tudi v njunem srečanju in prepletanju.