Billy Martin: G U I L T Y

Billy Martin: G U I L T Y

Recenzija izdelka
9. 8. 2020 - 19.00

Amulet Records, 2020

 

Billy Martin je ameriški multiinštrumentalist, ki ga verjetno najbolje poznamo po njegovem bobnarskem delu v triu Medeski, Martin & Wood ali pa kot del zgodbe legendarne, vseskozi spreminjajoče se newyorške zasedbe Lounge Lizards. Eden pionirjev žanra, poimenovanega groove jazz, svojo diskografijo že štiri desetletja konstantno polni s celo paleto glasbenih izdelkov, znotraj nabora pa se odmika tudi v prosto improvizacijo, skladanje orkestrskih kosov in različne avantgardne, jazzu sorodne odvode. Na tokratni plošči, naslovljeni G U I L T Y, pa tega odmika ni. Martin na njej ostaja zvest svojemu najvidnejšemu in najoprijemljivejšemu gruvu. Eno vidnejših imen tako imenovane NY downtown avantgardne scene je pri lastni založbi Amulet s pomočjo donacij številnih podpornikov precej pritlehno in brez pompa povilo nov samostojni album. G U I L T Y se je začel kot serija Instagram zgodb, manifestiral pa se je v zgodbi enajstih skladb, ki krmarijo po sredinskem delu izraza, značilnega za Martinov gruvi pečat. 

Morda je najprej primerno, da predstavimo izvirni greh te plošče – Martin tokrat prvič sam poskrbi za celotno ritmično sekcijo – v rokah drži niti tako basovskega kot tudi bobnarskega dela zasedbe. Kose je oblikoval in zgradil okoli različnih skic, ki jih je postavil z bas kitaro, nanjo pa potem dodajal svoje bobnarske ideje. Temelje za te ideje med drugim predstavlja tudi v svoji knjigi Riddim: Claves of African Origin, v kateri prevzame tudi učiteljsko vlogo in predstavi jasne, očitne povezave med ritmikami podsaharske, zahodne Afrike ter modernih glasbenih izrazov, ki se jih poslužuje zahodna popularna godba. Strukture skladb gradi na kontrapunktu, jasnih in morda celo predvidljivih spremembah, ki pa v svoji biti vseeno prijetno presenečajo.

Še ena pomembna kvaliteta Martinove glasbe je izjemna afiniteta do zvena bobnov, tako njihovega ritmičnega kot tudi melodičnega zvena. Martinov bobnarski set zveni kompleksno, v tej kompleksnosti se posamezen element lahko pojavi v treh, štirih različnih inačicah, razlike med njimi pa so jasno slišne in prepoznavne. Če torej letvico tako visoko postavi pri bobnih, v produkcijskem procesu podobno pozornost terja tudi preostanek zvočne slike, to pozornost pa je v procesu nastajanja tudi dobil. Tako je na G U I L T Y torej še bolj kot kadarkoli prej najmočnejši element Martinove glasbe ritmika, za katero pa ne zaostajajo niti deli, za katere poskrbijo preostali, gostujoči glasbeniki.

Že omenjena zvočna slika je na plošči resnično jasna, direktna in prepoznavna, a vseeno široka in bogata. Album je Martin produciral v navezavi z Robom Reinfurtom, ki na plošči, podobno kot Martin, poprime za bobne, bas kitaro, različne perkusivne elemente in sintetizatorje. Reinfurt in Martin sta v medsebojni korespondenci najprej oblikovala ritmično osnovo skladb, nato pa nanje dodajala prispevke preostalih inštrumentalistov. Da gre za glasbenika, ki spada v krog vrhunskih, temu radiu zelo ljubih umetnikov, verjetno ni treba posebej poudarjati. Že samo zasedbe, ki jim je v svojem dolgoletnem pletenju po sceni pripadal, Billyju Martinu pripisujejo renome in glasbena prijateljstva, ki se izkažejo na plošči G U I L T Y. Če smo kar konkretni in poimenski; Marc Ribot z genialnimi potezami, ki jih izvablja iz svojih električnih kitar, ob Martinu verjetno najbolj zaznamuje tole ploščo. Gostujejo še stari pajdaš izza sintetizatorjev John Medeski na eni izmed skladb, Alexandria Smith s trobento, Jen Liu za električno harfo, elektroničar Martin Dosh ter kitaristka Page McGinnis.

Na eni strani širne planjave in ocean, hkrati, obenem pa ob njih zvoki ter ritmike New Orleansa, New Yorka in Chicaga. Vse omenjeno se enkratno zlije v Martinov izdelek in njegov pečat. Ta je zvok Amerike, zvok Atlantika. Začne se mirno in spokojno, se pretvori v avanturistično gruvanje, nato pa sem ter tja po kotičkih raziskuje različne distinkcije v širnem morju ameriškega zvokovja. Tako slišimo stari dobri funkovski, za Martina značilen groove jazz, morje severno- in srednjeameriške melodike, rockovsko prežeto fuzijo, plavanja po avantgardi, improvizirani godbi ter tudi koščke glasbene modernosti. In če že vlečemo vzporednice z Ameriko – na koncu plošče se v glasbo vplete tudi današnji, nadrealni moment, neprimerljiv s čimerkoli predtem. Ravno v tem, v navidez kaotičnem stanju, so močno prisotne prepletenost, pluralnost, dinamika in trenutki preproste lepote, najdene v opisani različnosti. Ob sedanjih, zadnjih krikih tradicionalne Amerike plošča G U I L T Y morda nakazuje dodatne, čeprav mnogo prepozne, združujoče spremembe v krajini ameriške družbe in glasbe.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness