Backwoodz Studioz, 2022

Morda enigmatski, a zato našemu etru nič kaj neznan pljuvaški veteran billy woods, ki leto za letom na plano meče presežek za presežkom, se je po dobrem letu od izjemne plate v dvojcu Armand Hammer ter še ne letu in pol od albuma z Moor Mother ponovno zaprl v studio in s pajdašem DJ-jem Preservationom stkal novo mojstrsko rapersko lekcijo, poimenovano Aethiopes.

Aktualna plošča je kajpada izšla pri billyjevi založbi Backwoodz Studio, ki jo je woods zagnal že davnega leta 2003 in ostaja domovanje ne le njegovim platam, temveč tudi albumom njegovih pljuvaških kameradov ali izdelkom, ki so nastali pod prsti producentov, s katerimi pogosto sodeluje. Klasično prakso množičnega arzenala različnih producentov je billy woods na Aethiopes zamenjal s taktiko, ki se je zadnja leta vse bolj pogosto polašča in ki se mu, glede na kvaliteto plat, tudi obrestuje. K izdelavi podlag je povabil zgolj enega izbranega producenta. Takšen princip dela je zaznamoval njegovo nedavno izdajo s producentom Kennyjem Segalom ter lanskoletno plato dvojca Armand Hammer, na kateri je celoto zvočnih podlag prispeval The Alchemist. Tokrat je čast produciranja za billyja woodsa doletela DJ-ja Preservationa, ki je že dobro vajen sodelovati z liričnimi giganti, saj je poznan predvsem po svojem delu z njujorškim pljuvačem KA-jem. 

Samostojna minimalistična produkcija DJ-ja Preservationa, kljub nekaterim eklektičnim ali obskurnim semplom, ki segajo vse od reggaeja do poljskega oldies goldies hitiča 60-ih, plati prinese zajetno mero kohezivnosti. Ta pa je še podkrepljena s pogostimi izseki iz nigerijskega filma Kongi’s Harvest, posnetega leta 1970 po istoimenski drami. Filmski sempli primarno služijo konkretizaciji političnih tem, povezanih z Afriko, ki se jih woods na plati najpogosteje dotika in so mu navsezadnje tudi zelo blizu, saj je njegov oče kot marksistični mislec in aktivist bil dejaven v t.i. grmičarski vojni za samostojnost Zimbabveja, kjer je woods nekaj let tudi odraščal. 

Za ubeseditev takšnih kompleksnih političnih problemov pa je potrebno tudi posebno besedišče. Če veliko mero besedilnega repertoarja sodobnih raperjev sestavljajo hudomušne, zajebantske igre besed in reference na popkulturo, pa billy svoje reference raje vleče iz zgodovinskih knjig ali pa kar direktno iz leposlovja, svoje besedne igre in njihovo dvoumnost pa gradi na nekaj nivojih višje od večine raperskih kolegov. woods strelja z referencami in informacijami kot z naboji iz mitraljeza, včasih nas kakšen zadane direktno v čelo, večina pa jih, iskreno povedano, leti mimo naše glave, in to ne zgolj tako, da nam oplazijo uho, temveč švigajo par deset metrov visoko nad nami. A to ni nič napačnega, nič slabega, billyjevo pljuvanje je razburkano morje, ki nas nenehno udarja, pravzaprav poučuje s kopico prizorov marginaliziranega getovskega življenja ter z nauki in modrostmi ne le iz enciklopedij in učbenikov, temveč tudi s trdega, neizprosnega asfalta. In ko končno sem in tja morda celo sami brez googlanja ali čitanja definicij poštekamo, na kaj se v svojem besedilu navezuje, ter se za trenutek počutimo kot največji geniji, billy že v naslednji vrstici z lekcijo iz zgodovine afriškega kolonializma zdemolira našo evropocentrično intelektualnost in iz nas napravi nevedne bebčke. Bebčke, ki navsezadnje vedoželjno goltamo njegovo znanje in se učimo, če smo le pripravljeni pozorno poslušati in s tem slišati.

woods občasno poda mikrofon tudi svojim gostom MC-jem, ki pa so vendarle takšnega kalibra, da ob billyjevi veličini ne zmrznejo, temveč mu v besedi in sporočilu zmorejo suvereno parirati. Med gostujočimi raperji tako najdemo odmevna imena, kot so Quelle Chris, Elucid, El-P, in še številne druge, ki s svojim pljuvanjem na trenutke povlečejo stran od billyjevega intelektualizma, ki pa ni nič kaj vzvišen, saj izhaja iz strasti in ponosa na lastno zgodovino.

Zaradi besedilne globine in tematske kompleksnosti se album Aethiopes precej oddaljuje od povprečnega, vsakdanjega poslušalca. To niti najmanj ni rap plata, ki bi zapalila v klubu, in niti ni plata, ki bi si jo zapohani zavrteli v upanju na momentarni pobeg iz praznega, pustega dneva v svet sproščujočih podlag in ležernega ali zajebantskega pljuvaštva. To je plata, ki zahteva zbranost in malodane to, da imamo ob poslušanju pri roki kakšen slovar in enciklopedijo. Kohezivnost ravno prav vpadljivih podlag, besedilna ostrina, intenzivna tematika in billyjevo ne repanje, temveč že predavanje afriške zgodovine in življenja afriške diaspore izven belskih, evropocentričnih pogledov tako tvorijo še en presežek v diskografiji tega enigmatska izvajalca – profesorja woodsa.