Blaž: Steven

Blaž: Steven

Recenzija izdelka
12. 4. 2018 - 19:00

Beton Records, 2018

 

Blaž Gracar, obalni producent, ki že nekaj let lomasti po slovenskem in tujem elektronskem podtalju, je lansko jesen naznanil svojo knjigo Tat not in iz glasbe prešaltal nazaj med literate. Marsikoga je ob črnogledih napovedih ob vprašanju, če bo zaradi diagnoze tinitusa sploh še lahko glasbeno ustvarjal, pošteno zaskrbelo in porajal se je občutek resničnega razočaranja nad prekletstvom, ki ga je doletelo. Slovenska alternativa je bila na robu tega, da izgubi enega izmed svojih čudežnih dečkov. Strahovi so se sčasoma omehčali in v GRŠ intervjuju, ki smo ga z Blažem opravili novembra, smo z olajšanjem ugotovili, da vendarle ni vse izgubljeno, da se na tinitus lahko navadiš in da od Blaža vendarle lahko pričakujemo še kakšno zvočno prihodnost. In ta se je s presenečenjem, prvoaprilskim singlom Gangsta Angel, tudi izrisala. Naslednji brainchild Blaža Gracarja je Steven, rozasto bitje, ki oddaja zanimiv sintetiziran zvok. Je projekt, ki spremlja Blaževo spoprijateljevanje s Stevenom in album, ki bo uradno izšel jutri, 13. aprila, pri ljubljanski založbi Beton Records.

Kot je bilo mogoče razbrati že iz predhodnih izdaj, Blaž posluša in spremlja aktualne razmere v glasbi in je z lahkoto kos nalogi interpretacije teh razmer. S tekom albuma boste spoznali mnoge elemente, ki krasijo različne smeri sodobnih glasbenih pojavov, in hkrati Blažev prepoznavni, t.i. IDM-ovski izraz. Ščepci kitarskih in sintovskih derivatov z njihovim drajvom, hip-hop za nekoliko svobodnejše glave, celo 808 bo v igri. A daleč od konvencionalnih, enostavnih in enoznačnih tehnik. Blaž se še naprej nikakor ne utaplja v predvidljivosti. Steven je zabaven in raznolik, nekoliko čuden, je wacky, a daleč od tega, da bi bil wack.

Nosilni singel Gangsta Angel je izjemna igra vzorčenja in če vas iz spanca ne zbudi legendarni saksofonski krik The J.B's, vas gotovo predrami funky frulica, pošropljena s še malo psihedelije ter vsaj toliko funky in hkrati udarnim bitom. Poskočni Stefan Burnett nosi elemente novih elektronik, hkrati pa ima tisti star, poln in nalomljen, blaževski, če želite, pridih. Sicer že slišani remiks Borkinega komada New Religion, namerno ali pa ne, dosega in spominja na basovski groove Hydre Groverja Washingtona.

Iz prve, zelo živahne, razgibanejše faze albuma se skozi komade Pink Bird, Memento Morje nato malce umirimo in prepustimo bolj bitovskim elementom, bas linije se iz kitarskega basa prelevijo v sintetizatorje, odvije se boj med Blažem in Stevenom, v katerem oba tudi zaslišimo. Mirnejša faza se nadaljuje skozi triphopovski slow-jam Alkohol in zagnani No Voice in This Chaos. Igra se v večini albuma vrti okoli skrbno izbranega in zgrajenega sampla, ki ga Blaž nato stiska, reže in obdeluje v različnih smereh, ga v določenem momentu umakne in ob dropih vrača v kompozicijo. Vse skupaj pospremi s prepoznavnimi elementi svoje muzike – veliko je glasbenega krajinarjenja, veliko razbijanja, lomljenja, so momenti popolne ekstaze, različni skorajda orkestralni vložki, ki še naprej širijo zvočno podobo. Vztraja pri kratki formi, pretežno okoli znamke treh minut in tako skozi celoten potek albuma drži poslušalčevo pozornost. Gradi vzdušja, z vsako skladbo pripoveduje zgodbo, iz happy plejsov na začetku albuma nas na primer proti koncu, v izjemnem dvojčku komadov Shame is Death ter The Frown, pripelje v zgoščeno, katarzično submisijo, ki ji sledi epilog v obliki Stevenove samoafirmacije.

Blaž je po daljši odsotnosti s terena znova plasiral album, ki trdno stoji znotraj okvirov moderne elektronske, če želite IDM-ovske produkcije, v katerem pa glavno besedo - kot na njegovih predhodnih izdajah - nosi poseben avtorski pečat, edinstven ne le v slovenskem, ampak precej širšem prostoru. Blažev(sk)a elektronika torej postaja, če to že ni bila, eden trejdmarkov slovenskega beats in drugega elektronskega podtalja. Njegov strangehop je dosegel nov korak naprej, zanimivo točko, v kateri se zdi, da je ravno prav strange in ravno prav hop. Je prilagodljiv, pokrije mnogo smeri, celo spregovori, zarepa. Blaž je z vrnitvijo v obliki Stevena torej spisal še eno poglavje slovenske elektronike, ki se ne zdi kot zakasnel eho modernega. Modernemu dosledno sledi s kompozicijo in ga s pregovorno veličastnim zvokom, ki je posledica odličnega poznavanja produkcijskih tehnik, v marsičem tudi nadgrajuje. Poleg vsega navedenega pa je Blažev glavni adut še vedno v izjemno samosvojem, unikatnem zvenu.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.