samozaložba, 2025

Če ste zadnje leto ali dve obiskali kak domač metal koncert, še posebej mladih, novih zasedb, ste zagotovo naleteli na štiri nore mladeniče, ki na večini takih koncertov predstavljajo gonilno silo mošpitov. Dva od njih furata mullet. No, velika verjetnost je, da gre prav za štiri mlade metal bojevnike, ki pa niso aktivni zgolj pod odrom, temveč tudi na njem in so svoj bend pred nekaj leti poimenovali Black Camo. Do zdaj ste skladbe z njihovega prvenca verjetno slišali le v živo, še preden je bil prvenec posnet in izdan, sedaj pa bend predstavlja tudi studijsko različico teh komadov.

Zadnji dan januarja je torej po svetu udaril prvenec domačih crossover thrasherjev Black Camo, poimenovan The Cult of Black Camo. Album traja dobre pol ure, v tem času pa ponudi lepo število brezkompromisnih, nepozerskih in v ksiht udarjajočih metal komadov. Kot prvencem običajno pritiče, seznam skladb zajema več ali manj vse komade, ki jih je bend ustvaril do snemanja albuma, tako da ob poslušanju prvenca slišite, kje in kako so se glasbeno kalili in kateri komadi napovedujejo prihodnost razvoja benda, zato je rezultat zelo zanimiva avdiofilska izkušnja in ne le šus adrenalina v vaše kovinsko srce.

The Cult of Black Camo je nedvomno prvi album mladega benda, kar razberemo v občasno še mladostniško naivnih, tudi nekoliko otročjih, vsekakor pa klišejev polnih besedilih, ki govorijo o pitju in žurkah, o metalu in zvočnem šusu ter še o čem. Toda glasbeniki se v določenih skladbah že spogledujejo z resnejšimi temami, kot so vojne, osebne stiske in druge družbene tegobe. Jasno je, da se bend še išče. Določene skladbe so enostavne, a neposredne in udarne, druge so že daljše, kompleksnejše, v njih pa se bend drzno spogleduje z dinamiko počasnih in hitrih ritmov. Primer prvih je naslovni komad The Cult of Black Camo, za predstavnike drugih pa lahko izpostavimo komade War, Reborn in Today's Crisis. Kaj za vraga so glasbeniki poskušali povedati s komadom Trn Trn – ki glede na medmet v naslovu deluje zgolj kot nepotreben filler – ni jasno. Slišimo, da gre za popolnoma po nepotrebnem zapolnjeni dve minuti plošče, ki izhajata iz solidne glasbene ideje, a izpadeta bolj kot nekaj, kar je bilo na voljo, pa so, ajde, zadevo posneli. Slaba odločitev. Toda na srečo verjetno edina taka.

Čar prvenca The Cult of Black Camo je predvsem v tem, da je izjemno uspešno ujel surovo energijo, ki jo Black Camo ustvarijo na odru. Album ni predolg, je ritmično in rifovsko razgiban, ponudi pa tudi dovolj nalezljive melodike. Je dober crossover med klasičnim in novodobnim thrashem, ki po zvoku precej spominja na ameriške in švedske neothrash albume z začetka 21. stoletja. Denimo na ploščo Revolver benda The Haunted, album iz leta 2004 s specifičnim masivno surovim zvokom, ki ga je zajel Tue Madsen v svojem studiu Antfarm, za prvenec benda Black Camo ga uspešno poustvari slovenski studio Loudar, okrona pa Nox Mastering. Kar zadeva zvok kitar, boste poleg The Haunted verjetno pomislili tudi na surovo brutalnost prav tako švedskih Defleshed, medtem ko kričeč vokal precej spominja celo na kakšne The Crown, mestoma pa tudi na Municipal Waste.

Vsekakor čutimo, da so daljši komadi, denimo Reborn, Life is a Bitch, še posebej pa sklepni Emotional Cycle, pokazatelji, da gredo Black Camo s svojo glasbo v pravo smer. Ti komadi so osnovani na zanimivih strukturah, dobri dinamiki, tudi besedila in solaže so izvedene bolj doživeto, čeprav se zdi, da se to opazi le v niansah. 

Naj vas spotoma povabimo, da si Black Camo ogledate v družbi Moshead in DTN v klubu Gromka na Metelkovi ta petek, 21. februarja, ob 20. uri, ko se bo zgodil dvojni release party.