Iron Bonehead Productions, 2022

Tokrat smo v Tolpi bumov odprli grob, iz katerega piha hladen veter surovega black metala. Za prekletstvo, ki zaklinja frekvence Radia Študent, je kriva enigmatična portugalska entiteta Black Cilice, njena šesta plošča z naslovom Esoteric Atavism, ki je izšla pri nemški založbi Iron Bonehead Productions.

Black Cilice je absolutna entiteta portugalskega surovega black metala. Splošno je znano, da na najzahodnejšem delu Evrope black metal prosperira že dolga leta. Dejstvo pa je, da so anonimne entitete, kot sta Black Cilice ali pa Candelabrum, ustvarile svoj specifičen in unikaten zvok. Black Cilice redno izdaja material že od leta 2009. Prvi izdelki so bili zaznamovani z ekstremno lo-fi zvokom, ki je bil na meji popolnega hrupa. Magičnost ustvarjanja je bila v sposobnosti glasbenika, da ustvari melanholično vzdušje skozi intenziven hrup. V tem oziru vam priporočamo, da prisluhnete zbirki izdaj z naslovom Curses and Oaths, ki vsebuje vse deme ter splite in traja dve debeli uri. V tej zbirki lahko slišimo zvok, ki je zaznamoval zgodnje delo projekta Black Cilice.

Leta 2017 je izšla plošča Banished from Time, na kateri smo prvič slišali nekoliko razločnejšo zvočno sliko. Hrup je tako bolj v ozadju, zato lažje razločimo depresivne melodije. Material na omenjeni plošči je morda najbolj dostopen povprečnemu poslušalcu black metala. Lepota te izdaje je v hipnotični moči melodij in blast beatov, ki objamejo poslušalca. Ta objem ni topel, temveč izjemno hladen, kot jutranja meglica, v tej meglici pa so duhovi, ki kličejo v svoje grobove. Leta 2019 je glasbenik izdal še ploščo Transfixion of Spirits, na kateri je uporabil podobno formulo kot na plošči Banished from Time. Žal uroki na tej plošči ne delujejo tako dobro, kot bi pričakovali. Težko je opisati, kaj je šlo narobe, a peta plošča projekta Black Cilice preprosto nima istega učinka.

Black Cilice je nato izginil za dobra tri leta in se vrnil z novimi uroki, ki so tokrat bistveno učinkovitejši. Ponovno lahko rečemo, da je to težko pojasniti racionalno, saj to glasbo dojemamo kot nekaj, kar biva v magični sferi black metala. Dejstvo je, da je novi material surovejši oziroma da je zvok bolj umazan kot na prejšnjih dveh platah. Pristop pa je podoben. Torej dosti hrupa, surova produkcija in melanholične kitarske linije. Podobno kot v večjem delu opusa so tudi tukaj ključni bobni, ki jim vlada blast beat, a je ta komaj razločen. Bas boben in snare sta zapacana in bučita nekje v ozadju. Da pravzaprav sploh slišimo bobne, moramo res napeti ušesa. Lahko pa dobro slišimo hrupni hi-hat in visoki ton ride činele. Zvoki kitar so prav tako nerazločni, a v hrupu prestrežemo njihove hladne melodije. Prav ta vrlina Black Cilice je imenitna. Kitare in kričeči vokal diktirajo ton oziroma vzdušje na plošči Esoteric Atavism in ustvarijo občutek žalosti in tesnobe v vsakem, ki te hrupne uroke tudi usliši.

Izjemno težko je opisati lepoto te glasbe, ki marsikomu predstavlja zgolj hrup. Glasba Black Cilice ni za vsakega in tega se zavedamo. Opus te portugalske entitete je imeniten dokument potovanja neke osebe skozi neprijetne občutke žalosti in pogube. Za poslušanje tovrstne glasbe moramo biti v pravem duševnem stanju. Pri tem imamo v mislih, da se moramo pripraviti na naporno potovanje skozi negativne občutke, ki so utelešeni skozi hrupen in surov black metal. Glasba s plošče Esoteric Atavism ponudi ene najmočnejših in najtriumfalnejših kitarskih linij letošnje blackmetalske ustvarjalnosti. Celotna plošča skozi estetiko hrupa izriše grandiozno sliko sladke bolečine. Moč teh skladb, da nas objamejo s to melanholijo, je izjemna. Tako čustveno nabite blackmetalske plošče nismo slišali že dolgo. Black Cilice je kot absolutna entiteta surovega black metala spet pokazala, da uroki delujejo – in to zelo dobro. Pustimo se objeti občutkom žalosti in pogube s krasne plošče Esoteric Atavism. Počivajte v miru.