BLACK COBRA: Invernal (Southern Lord Records, 2011) (ponovitev 12.1.2011, ob 00:30)

BLACK COBRA: Invernal (Southern Lord Records, 2011) (ponovitev 12.1.2011, ob 00:30)

Oddaja
5. 1. 2012 - 19.00

Dvojec BLACK COBRA (kitara/glas, boben) streže z novo dozo tistega Metala, ki se nekako ne ozira na obrabljene obrazce. Sludge sreča doom v slastni različici ...

* Danes predstavljamo novo ploščo kalifornijskega dvojca Black Cobra. Torej bo Tolpa Bumov obarvana v metalske barve, vendar pa že vnaprej opozarjamo, da ne gre za tisti klasičen metal zvok, ki je v svetu najbolj razširjen. V glasbi Black Cobra namreč ni prostora za klišeje in standarde, čeprav v nekaterih momentih njun izraz izhaja prav iz določenih metal standardov. Vendar pa so v njunem primeru ti standardi zaviti v novo, drugačno formo. Takšno, ki jo je bilo v zadnjih desetih letih že moč slišati od nekaterih ameriških bendov. Prva direktna asociacija gre na bend High On Fire, ki je morda prvi začel lomastiti s takšnim masivnim zvokom. To je bilo nekje v času, ko Američani niso več uporabljali izraza stoner, ampak se je že govorilo o heavy rocku, epic metalu in še bi lahko naštevali razne izpeljanke. Skratka, tisti čas je šlo za nov stil, ki je bil nadaljevanje stoner rocka, od njega pa se je razlikoval po tem, da je vseboval več napadalnosti in hitrega tempa.

Dvojec Black Cobra se je pojavil, ko je bil sludge/doom metal že uveljavljena forma na planetu. Sta pa protagonista zasedbe pred tem delovala v dveh dokaj prepoznavnih zasedbah. Kitarist in vokalist Jason Landrian je tvoril jedro zasedbe Cavity. Ta je delovala od začetka devetdesetih, bobnar Rafael Martinez pa je igral bas v stonerski zasedbi Acid Bath.

Invernal je njuna četrta plošča in druga, ki je izšla pri založbi Southern Lord. Tokrat sta menjala tudi človeka za mešalno mizo oziroma producenta. Do sedaj je bil njun tretji studijski član Billy Anderson, ki je kot nekakšen boter sludge zvoka. Za ploščo Invernal pa ga je zamenjal Kurt Ballou, ki je sicer kitarist v bendu Converge, vse bolj pa se uveljavlja kot producent raznoraznih zasedb, katerih skupni imenovalec je masten kitarski zvok.

Na prvi posluh pa nov producent niti ni spremenil zvoka dvojca. Sprememba je zgolj v tem, da je nova produkcija bolj jasna, malce čistejša. Vendar pozor. Ne gre za prečiščen zvok, ki ga je napadla sterilnost oziroma kakšna pretirana digitalizacija, vendar za vrhunsko delo, kar je verjetno zasluga Kurta Balloua.

Idejno se Landrian in Martinez pretirano ne oddaljujeta od svoje rdeče niti, vendar pa so novi komadi malce drugačni od tistega, kar sta ponudila na predhodni plošči, Chronomega. Hibrid thrasha, black metala, punka in zapohanega rocka je prisoten ponovno, vendar na drugačen način. Več je kompleksnosti znotraj forme skladb, kar pa rezultira v epske zapise. Zanimivo je to, da skladbe niti niso pretirano počasne, saj jih neprestano poganja podivjan boben in nič kaj pomehkužena kitara. Toda vseeno jima je uspelo z vso eksplozivnostjo in punkersko žilavostjo ustvariti mogočne in zapomnljive komade, ki se jim utegne čez čas nalepiti oznaka remek delo.

Težko bi bilo izpostaviti posamezne zapise, vendar pa je četrta skladba po vrsti, The Crimson Blade, tista, ki se ji brez težav nalepi oznaka zadetek. Predvsem gre izpostaviti osrednjo kitarsko linijo z epskim rifom, ki ga odlično dopolni vrtinčasta bobnarska ritmika. In po tem, ko se plošča Invernal odvrti do konca, lahko ugotovimo, da smo prisluhnili dvojcu z neverjetno medsebojno kemijo. In jasno, vrhunski metal plošči, ki je daleč stran od predvidljivih standardov.

pripravil Gašper Prus

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.