Ninja Tune, 2022

Malokateri album leta 2021 je požel toliko zanimanja in hvale kot prvenec For the First Time britanskega kolektiva Black Country, New Road. Okoli njega se je že pred izidom sukala množica radovednih ušes, ki je le čakala na uradno, studijsko potrditev glasbenih sposobnosti skupine, ki so jih slutili. Toda prava prva plošča zasedbe je v resnici Ants from Up There. Njeni zametki segajo še v čas pred izidom debija, ki ga ima skupina bolj za kompilacijo dotedanjih pesmi kot za usmerjeno in zaključeno glasbeno delo. Nova plata obenem prihaja ob odhodu pevca in kitarista zasedbe, Isaaca Wooda, ki je zaradi težav z duševnim zdravjem bend zapustil le nekaj dni pred izidom plošče.

V primerjavi s prvo izdajo skupine je na svežem izdelku jasna pridobljena zrelost v skladanju in kombiniranju glasov različnih inštrumentov. Glasbeno je Ants from Up There manj ambiciozen od prvenca, vendar glasbeniki to razliko upravičijo s spremembo namena glasbe. Če je debi preveval občutek nuje, anksiozna energija in dinamičen kaos, so tokrat skladbe manj eksperimentalne, a slišimo lahko nadgradnjo teatralnosti in bolje kurirano zvočno podobo. Ta je namreč večinoma podrejena vokalu in služi kot ozadje, kot gledališki orkester. Woodovo dramo prevaja v univerzalen jezik not, zaradi katerih publika podzavestno ponotranji čustva. Občutek je podkrepljen s performansom samim, saj je večina glasbe posneta v živo, organskost bobnov in godal pa daje pesmim surov zvok, s katerim se Woodova besedila in ranjen glas tako vestno ujemajo v verzih. 

Kljub temu da bi iz omenjenega lahko sklepali bolj prost pristop h kovanju albuma, pa to v resnici zgolj razkriva večjo spretnost glasbenikov. Želena tematska in motivna zaokroženost dela je dosežena, z omejevanjem na živo igranje in manjšim številom overdubbov pa skupina ohrani kohezivnost zvoka, kar kompozicijski napor ustvarjanja celostnega izdelka dopolnjuje in mu daje bolj organski, iskrenejši značaj. Na trenutke morda izpade, da so posamezne pesmi žrtve širše perspektive, a to je zaradi same zastavitve albuma pač treba vzeti v zakup, vendar pa skladbe v kontekstu plošče zlahka ohranijo pozornost in občudovanje publike.

Začetna skladba Intro se s previdnim, a igrivim uvodom glasovno pretaka v prvo pesem albuma, Chaos Space Marine. Ta kipi od energije in inštrumentalne napetosti. Glasba je koktejl jazza, kot bi ga naredil Mozart, ter boemskega kabareta in predstavlja precejšen odklon od zvoka prvenca. S prejšnje plošče pa je ohranjena teatralna učinkovitost usklajevanja glasbe z vokalom. Tekoči tomovski prehodi in violinske šestnajstinke podpirajo večslojne vokale in besedilo, polno najstniške nuje po begu, neracionalnem in kljubujočem, a na koncu neizbežno brezplodnem. Z izjemo dveh inštrumentalnih kompozicij je to najkrajša pesem na albumu; silovit vstop poln energije in mladosti, vendar v kontekstu albuma primerno kratke sape.

Že z naslednjim komadom smo namreč soočeni s turobnejšo temo, ki predstavlja rdečo nit plošče. Concorde odpre vrata v Woodovo minulo romanco, pevec pa za ljubljeno osebo uporablja analogijo famoznega nadzvočnega letala. Hitro in visokoleteče, tehnološko napredno, a na koncu nesmiseln projekt. Nekdanja partnerka je romantizirana, nedotakljiva podoba same sebe, avtor pa zaman v nekdanjih občutkih neumorno išče nove skrivnosti in globlje pomene. Pravzaprav lahko z naše perspektive v podobi Concorda vidimo Black Country, New Road in Wooda samega. Za kratek čas smo v ušesu imeli skupino, ki se je s svojim edinstvenim zvokom hitro povzpela v vrh glasbene scene, izgorevala z najsvetlejšim plamenom, zaradi neobvladljivih dejavnikov pa bo od sedaj stala le še na policah s platami. Na svoje težave z duševnim zdravjem in soočanjem s slavo Wood namiguje tudi v besedilih, v katerih so spretno zastrte banalne alegorije in besedne igre, kakor da bi si le na pol želel razumevanja svoje publike. Z naše perspektive njegov odhod tako ostane podobno neopredeljiv in skrivnosten kot oseba, ki leti preko pevca.

Sicer je krivično izpostavljati Wooda v skupini tako raznolikih in talentiranih glasbenikov, pa vendar se človek težko izogne pojmovanju vokalista in tekstopisca kot najpomembnejšega člena benda. V kolikor si dopustimo udobje takšnega polovičarskega sklepanja, bi lahko imeli Ants from Up There za veliki finale, tako za Wooda kot za skupino, to pa dodali v nabor kultnih, a kratkoživih projektov. Toda Black Country, New Road so ob odhodu svojega frontmana hitro dali vedeti, da se njihova pot nadaljuje, vendar z drugačno usmeritvijo in postavo, v znak spoštovanja Woodu in kot pričevanje svojemu glasbenemu etosu pa zapirajo poglavje, napisano na prvih dveh albumih. Skupina se ne nahaja na ponovnem štartu, še vedno so v teku, toda teža, ki jo morajo vleči, še nikoli ni bila večja. Po dveh dobrih ploščah bodo morali pokazati, da so kljub izgubi pevca in kitarista še vedno isti kolektiv, ki ne glede na spremembo na svoji poti ostaja enako ustvarjalen, drzen in neomajen.