Black Eyes: Hostile Design
Dischord Records, 2025
Black Eyes v washingtonsko DC sceno niso vstopili kot novinci. Nastali so iz lokalnih bendov The No-Gos in Trooper. To je bilo leta 2001, ko so tam predvsem pod okriljem založbe Dischord izhajali preteči bendi, delujoči po založbinem načelu naredi sam, kolegialnosti in podpori lokalnim bendom. Dan Caldas, Daniel Martin-McCormick, Hugh McElroy, Jacob Long in Mike Kanin v prvem obdobju delovanja pod imenom Black Eyes niso izgubljali časa. Po kratkem sedempalčnem albumu iz leta 2002 so leto kasneje pod taktirko fugazijevca in sovodjo založbe Dischord, Ianom MacKayejem, posneli istoimenski album Black Eyes. Kvintet je bil z dvema kompletnima bobnarskima baterijama in dvojnimi vokalnimi zapleti že na debiju nekaj posebnega, medtem ko so bili koncerti stvar zase. Basist Jacob Long je vse bolj uporabljal saksofon, bend, ki je bil vedno bolj odprt za živa nasnemavanja in elektronske manipulacije, je znal zapasti v poljane svobodnjaškega jazza na že tako hrupnem zaledju. Žal pa ta intenzivnost ni trajala dolgo.
Zasedba je leta 2004 posnela drugi dolg album Cough, ki vsebuje vse omenjene posege in zvočne novosti, potem pa pred uradnim izidom razpadla. Sledili so drugi projekti in zasedbe, dvajset let kasneje pa ponovno združenje z namenom obeležitve dvajsetletnice prvega albuma. Po ponovno izdanem debiju so na dan prišli tudi neizdani demo posnetki, nekaj koncertnih zajemov zvoka in pa zine Speaking in Tongues: Black Eyes 2001–2004, ki je na široko opisal kratko delovanje zasedbe, obenem pa predstavil takratno sceno v Washingtonu. Danes je pred nami nov material, nov album, ki je izšel minulega oktobra, z naslovom Hostile Design. Plošča je tako kot pretekli dve izšla pri založbi Dischord, taktirko producenta je ravno tako kot prvih dveh albumih prevzel Ian MacKaye, za zvočno sliko pa je poskrbel Don Godwin.
Ni ravno veliko zasedb, ki bi po dvajsetih letih in več tako organsko, hkrati pa intenzivno nadaljevale tam, kjer so enkrat končale. Black Eyes posedujejo širok zvočni spekter, ki bo nemudoma prirasel k srcu ljubiteljem nevrotičnega, gromkega in kaotičnega v glasbi. Pa čeprav je znotraj njihove glasbe mogoče slišati marsikaj drugega, tudi milejšega. Zdi se, da imajo vedno veliko prostora, predvsem pa možnosti in oblik za ustvarjanje napetosti, zbeganosti in razburljivosti. Šest novih pesmi, ki se zvrstijo v slabe pol ure, kot celota udarijo z vsemi kvalitetami iz preteklosti, hkrati album vedno znova odpira nove prijeme, širše zvočne eksperimente, ki zlasti v sintetičnem ovoju nadgrajujejo dubovske skelete, artpankerske preobrate, posthardcorovske razpuste občutij, funkerski gruv in afriški beat. Čez vse pa jim ne zmanjka kritike današnjega sveta.
Hughov in Danielov dvojni vokalni naval je pogosto prepleten, rezek in predirljiv, da zlahka dvostransko ponudi moralne zaušnice ne glede na ves trušč. Čeprav izvajata verbalne napade od genocida prek apatičnosti človeštva, je v ospredju njuna izvedba. Na albumu se izražata s štirimi jeziki. Komad Pestilence vsebuje izsek palestinske pesmi, ki odzvanja kot skupni bend Public Image Ltd in Beastie Boys. Skladba Burn nosi delček grške tradicionalne pesmi, zadnja TomTom pa je odpeta v haitski kreolščini v poskusu afrohaitske rara glasbe. Repetitivna Under the Waves spomni na nenehno poplesovanje in slojenje v stilu The Ex. Po dolgem in počez se vedno znova nakazujejo bolj in manj jasne navezave na angleške pionirje This Heat v raziskovanju zvočja, na Gang of Four, ko se oklepajo ustvarjenega gruva, ali pa neposredne surovosti v sami izvedbi, sorodni bendu Fugazi. Polurni povratek Black Eyes je po več kot dvajsetih letih dobrodošel, razburkan širokokitarski paket, ki bo tudi pripravljene vsakič znova presenetil.
Dodaj komentar
Komentiraj