Jagjaguwar, 2016

Skozi čas se je med studijskimi izdajami glasbenikov zvrstilo kar nekaj albumov, poimenovanih preprosto IV. Prelomna štirica Led Zeppelinov, razvpiti Vol. 4 zasedbe Black Sabbath in nenazadnje tudi pred tednom dni izdani IV Carlosa Santane, na katerem se je po 45 letih združil s svojo skorajda celotno zasedbo iz Woodstock ere, so le nekateri, ki prvi padejo na pamet. Naj gre za pomanjkanje domišljije ali pa le tihi poklon starostam rocka -  IV je tudi naslov četrtega dolgometražca kanadskih Black Mountain, ki se jim nocoj posvečamo v oddaji Tolpa bumov. Z izjemo izdanega soundtracka za postapokaliptični film Year Zero leta 2012 je to prva izdaja po šestih letih studijskega zatišja.

Z vsakim novim albumom se Black Mountain čedalje manj oklepajo rokava starih rokerskih botrov in tudi oznaka »rock revival« benda se zdi odveč oziroma preohlapna. Pri IV ne gre le za obujanje neke pretekle glasbe same, temveč gre za nek retrofuturistični pogled na svet, nekakšen prikaz tenzije med preteklostjo in prihodnostjo. Ta občutek zajame že naslovnica albuma s slavnim Concordom v ozadju, triumfom inženirstva 60. let in simbolom (propadle) prihodnosti. Utrinek preteklosti pa so izkusili tudi drugače – s pogledom, usmerjenim globoko v zvezdnato nebo, v brezmejne kraje kozmosa. Z vsako izdajo so Black Mountain potiho nakazovali željo po večjem prostoru in vsemirskih odpotovanjih, IV pa je produkt teh prizadevanj in njihova najbolj eksperimentalna plata doslej. Temu primerna je tudi izbira producenta Randalla Dunna, ki je med drugim sodeloval tudi z drone dvojcem Sunn O))) in je z Black Mountain delal že na predhodni plati Wilderness Heart.  

Pri osnovanju nove zvočne slike je najbolj opazna preobrazba vloge sintov. Ti niso več zgolj obrobni element, temveč so na albumu bolj izpostavljeni. Klaviaturist Jeremy Schmidt, ki za snemanje uporablja večinoma analogno opremo, je s svojimi vložki na albumu zelo večstranski. Ti vložki segajo od dronerskih ozadnih plavanj, prek progresivnih oscilacij do misterioznih in minimalističnih prispevkov, ki bi jih lahko slišali v kakšnem sci-fi filmu iz 70. let. Četudi klaviature prispevajo ogromno k celotni zvočni sliki, pa ne moremo reči, da so ravno v ospredju. Proizvedene sintovske linije so namreč še vedno zelo skladne s preostalim zvočnim ozadjem. Zdravo sožitje klaviatur in kitar album balansira do te mere, da v svojih najbolj masivnih trenutkih ne zveni prav nič agresivno, prav tako, kot se v ambientalnem plavanju in raziskovanju medzvezdnih krajin nikdar popolnoma ne izgubi.

Kontrast na albumu predstavlja tudi vokal, izmenjujoč se med kitaristom Stephenom McBeanom in pevko Amber Webber. Slednja s svojo vživetostjo na momente spominja na agresivnejšo verzijo Grace Slick, vokalistke psihedelikov Jefferson Airplane, kar lahko slišimo v skladbi »Florian Saucer Attack«, ali pa se v prijemu nežnosti skozi vrste sprehodi v akustični »Line Them All Up«. Če je prva polovica albuma bolj direktna in kitarsko orientirana, se v drugem delu tempo umiri. Utrinek s predhodnika Wilderness Heart se kaže v skladbi »Cemetery Breeding«, ki s svojim pop pridihom kontekstualno ne paše k celostni podobi albuma. Vrhunec plate predstavlja »(Over And Over) The Chain«, ki se iz triminutnega dronerskega uvoda razvije v monotono šamansko repeticijo bobnov in vokala in se zaključi tam, kjer se je začela. Ob pozornem poslušanju je opaziti, da besedila niso ravno močni člen albuma. Ob tako globoki inštrumentalni sliki bi si poslušalec želel malo več lirične sporočilnosti namesto na trenutke nesmiselnih in skrajno preprostih besedil.

Močnega vpliva glasbe iz zlate ere klasičnega in progresivnega rocka na Black Mountain ni treba posebej omenjati, saj je bil ta vedno del njihove muzike. Referenc na dotično glasbo je na albumu kar nekaj – denimo refren iz floydovske »Young Lust« v komadu »Defector« ali pa izvlečki kitarske solaže iz »Maggot Brain« v zaključnem »Space to Bakersfield«. So pa tovrstni deli nemara že preveč očitni, da bi se jih smatralo za kaj drugega kot zgolj poklon tovrstnim bendom. Black Mountain kljub temu z vsako izdajo gledajo na glasbo iz drugačnega zornega kota in ne gonijo vedno iste lajne.  V nekem trenutku so se poigravali tudi z idejo, da bi IV naslovili »Our Strongest Material To Date«. Če je ta ideja dovolj utemeljena, pa ocenite sami.