Blackest Ever Black, 2014

Avtor remekdela, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov, je človek številnih preobrazb. The Rudiments, The Futons, Ike Yard, Dominatrix, Death Comet Crew, The Voodooists, Black Rain. Tako se glasi njegova dosedanja glasbena pot. Od punka prek industriala do ostrega techna. Edina prava pot in pravzaprav povsem logičen razvoj dogodkov, kakopak. Stuart Argabright, protagonist projekta Black Rain, se je v podtalju ob koncu 70. let uveljavil kot član zasedbe Ike Yard, ki je hodila po robu no-wava – newyorške underground umetniške scene, ki se je izoblikovala kot opozicija takrat popularnemu new wavu.

Na omenjeni poti je Argabright svoj umetniški izraz izpilil in nam po 18 letih serviral prvi album v preobleki Black Rain, ki v vseh pogledih ustreza zahtevam založbe Blackest Ever Black. Črnina in temačnost sta skupna imenovalca izdaj te londonske založbe, kjer domujejo imena, kot so Cut Hands, Raime in Prurient. Od izdaj pri tej najbolj črni založbi tako vedno pričakujemo vrhunske izdelke z značilnim kovinsko hladnim zvokom. Black Rain je v tem pogledu izpolnil vsa pričakovanja.

Pod projekt, ki ga je sprva sestavljalo četvero imen, se na albumu Dark Pool podpisuje samo Argabright. Če samo ošvrknemo eno od mnogih referenc, ki jih je Black Rain vkomponiral v ta dolgometražec – recimo K. W. Jetra in njegova knjižna nadaljevanja Blade Runnerja –, nam hitro postane jasno, da se bomo ob poslušanju te plate izgubljali po znanstvenofantastičnih puščavah, kibernetičnih svetovih in se potapljali v temačne oceane noirovske prihodnosti.

In res je. Vsak od 11 komadov na albumu Dark Pool ima točno določeno mesto v zgodbi, ki jo pripoveduje ta 41-minutni izdelek. Ravno pravšnja mera uvodov, ambientov, vrhuncev in zaključkov ter žilica za pripovedovanje zgodbe sta odliki Black Raina, s pomočjo katerih je ustvaril zaključeno celoto; vrlina, s katero se lahko pohvalijo le redki producenti elektronske glasbe pri ustvarjanju dolgometražcev. Vse se začne kje drugje kot v temnem bazenu: uvodni komad Dark Pool vsebuje toliko referenc, da ga ni treba še dodatno pojasnjevati. Prelije se v z ženskim vokalom prežet ambient, ki mimogrede ustvari filmsko kuliso za postapokaliptično vesoljsko ladjo: komad Profusion in njegovo nadaljevanje – predzadnji Profusion II – z zasanjanostjo v slogu Andyja Stotta postavljata mehak okvir brutalnemu zvoku, ki se vije znotraj njega. Slednjega tako spretno stopnjuje in preplete, da lahko mimogrede pozabimo, v katerem svetu smo.

Glasba na albumu Dark Pool ima moč poslušalca teleportirati v paralelni svet ali pa za začetek vsaj na filmsko platno. Vrhuncev na tej plati je kar nekaj – denimo pulzirajoči metež valečih se beatov v komadu Endourban, ki je za odtenek bolj natempirana verzija istoimenskega komada z EP-ja Protoplasm, ter komad Protoplasm, ki je zbrutalizirana različica prav tako poimenovanega komada s prej omenjenega EP-ja; ne nazadnje pa je tu še kirurško sekljanje beatov v komadu Data River, ki nas izstreli direktno v klavstrofobičen vsemir.

Kaj je torej zaključek tega premisleka o dolgometražcu Stuarta Argabrighta? Dolgoletna pavza v ustvarjanju Black Raina – vsaj kar se tiče dolgometražcev - je kulminirala v natančno premišljeni mešanici prefinjeno toplih vokalov, mračnih ambientov ter trdih udarcev. Vse faze njegovega glasbenega ustvarjanja so ga pripeljale do jasne vizije o glasbi, ki ima zmožnost prestavljanja poslušalca v druge svetove, kot tak pa v svoji zadnji inkarnaciji predstavlja poslušalcu svojevrsten košček mozaika v retroindustrialni elektronski maniji, na čelu katere stojijo projekti in avtorji, kot so Vatican Shadow, Andy Stott, Raime in od mlajših vsaj še Low Jack ter Dual Action.