Year0001, 2022

Leto 2020 je bilo na časovnici švedskega glasbenika Benjamina Reichwalda, vesolju bolj znanega pod psevdonimom Bladee, izredno plodno. Ob izdaji mikstejpa Exeter, albuma 333 in mnogih sodelovanjih, med drugim s producentom Mechatokom na plati Good Luck, se je za ljubitelje angelskih spevov skandinavskih dečkov kolektiva Drain Gang našlo marsikaj. Denimo singel Girls Just Wanna Have Fun, ustvarjalčevo sodelovanje z glasbenim kolegom in tesnim prijateljem Zakom Arogundadejem, bolje znanim kot Ecco2k, ki je s preprosto igrivo lo-fi synthpop formulo pritegnil veliko pozornosti.

Nihče pa ni vedel, da se za enim komadičem kuha celosten projekt, plata Crest, na kateri sodelujejo le omenjena fanta ter producent Whitearmor oz. Ludwig Rosenberg. Za delo kolektiva Drain Gang je to precej nenavadno, saj se na materialih pogosto pojavijo še drugi, ki so bodisi del samega kolektiva, recimo Thaiboy Digital, bodisi se s skupino tesno povezujejo, na primer Yung Lean. A vključeni so se izkazali kot odlična mešanica, saj sta Ecco2k in Bladee s svojo eterično zvočno podobo zašla v tako rekoč čistejšo produkcijo, spogledujočo se s hyper in dance popom ter eurobeatom. Izdaja je tako že ob objavi ogrela srca drainerjev, ki so bili nekoliko mlačni do lanskega Eccovega EP-ja PXE in prej omenjenega sodelovanja med Bladeejem ter Mechatokom.

Plata Crest je zastavljena kot odločen odklon od prečiščenega hyperpopa, ki je v pičlih štirih letih postal preveč formulaičen in predvidljiv. Namesto tega se glasbenika in producent vrnejo k svojim začetkom, ledeno mrzlemu in zamegljenemu zvoku, le da se ta tokrat namesto na trap podlago opira na bolj plešoče ritme, značilne za synthpop. Whitearmor je več kot očitno dodelal svoje produkcijske sposobnosti in prispeval k instrumentalni opremi, ki izvrstno pospremi z autotunom namazana glasova umetnikov. Ta sta prav tako izpilila svoj vokalni nastop, predvsem Bladee,  ki je na svojih začetkih citiral in repal. Kljub temu da je autotune in razne vokalne efekte že na začetku izrabljal kot izrazno sredstvo, je zdaj njegovo petje očitno suverenejše, kar sovpada tudi s stilsko transformacijo, v pičlih šestih letih doseženo levitvijo iz sramežljivega skandinavskega fantiča v mednarodno e-ikono.

Bladeejevi zvesti poslušalci so njegovo preobrazbo sprejeli z odprtimi rokami, kljub temu da o samem kolektivu po medmrežju krožijo številni memi, njihova glasba pa je zaradi nekoliko nekonvencionalnega zvena velikokrat dojeta kot šala. Zato se ne čudite, ko slišite Drain Gang, brezsramno označen za devičniški, kar pa ni samo humorna navezava na nežnejši zvok, temveč tudi na tematiko besedil. Reichwald se je od navezovanja na srce parajočo osamljenost in težav zgodnje mladosti z albuma Eversince do naslednjih projektov, kot sta 333 in The Fool, preselil v ezoteriko in misticizem. Crest lirično tematiko nadaljuje v isti špuri, vendar namesto pretežnega nanašanja na vzhodnjaško filozofijo in posledičnega tveganja, da izpade pretenciozno, navdih raje poišče v ponižnem protestantskem krščanstvu, značilnem za Skandinavski polotok. Že prvi komad, naslovljen The Flag is Raised, je posut s krščanskimi referencami, ki jih zasledimo na celotnem albumu.

Spiritualizem, opevanje božje slave ter hoja po brvi med življenjem in smrtjo še najbolje pridejo do izraza na drugi, osem minut dolgi skladbi 5 Star Crest (4 Vattenrum). Bolj kot za enoten štikl gre za miks peterih odsekov, v celoti posvečenih švedskemu producentu Vattenrumu, ki je z Benjaminom, Zakom in Ludwigom prijateljeval že kot otrok. Kljub mračnim okoliščinam, ki so vplivale na snovanje skladbe, se ta tesno drži optimizma in celo rahlo nadobudnega pogleda na življenje. Ta se na plati obdrži kot ena glavnih rdečih niti, s katero ustvarjalci dodatno opozorijo na stilsko in osebnostno rast. Zato se Crest obnese kot utrjeno delo, ki se ne obeša zgolj na popularnost kolektiva ter na vpliv, ki ga je imel v prejšnjem desetletju, temveč dokaže, da si kolektiv upravičeno zasluži požeto navdušenje.

Če je še pred dvema letoma kazalo, da se je kolektiv Drain Gang premaknil iz svoje niše in postal prepoznaven, je sedaj več kot očitno, da se z vso hitrostjo bliža svojemu vrhu, če tega ni že dosegel, kar pa še posebej velja za material Bladeeja in Ecco2kja. To je kolektivu omogočil odnos do glasbe, dovolj brezbrižen do hlastanja po naslednjem hitu, prisotnega v internetnih skupnostih, a tudi dejstvo, da so glasbeniki še vedno dovolj v stiku tako s samimi seboj, da se jemljejo ravno prav resno, kakor tudi s svojimi oboževalci, ki jim znajo postreči ne zgolj naslednji hitič, temveč premišljena in dovršena dela, kar Crest tudi je.