worldwide unlimited, 2022

+

Incienso, 2022

Minljivost trenutka je nadvse lepa reč, ko se znajde v rokah portugalskega producenta Blastah in ameriškega producenta Briana Piñeyra, poznanega kot DJ Python. Precej slabše je človeško pozabljanje, zaradi česar je na mestu informacijski opomnik. Piñeyro se je v klubsko-plesne frekvence Radia Študent ujel leta 2016, na začetku ustvarjanja pod kačjim psevdonimom ter bržkone takrat v šali medijem predstavil zgodbo deep reggaetona, izredno posrečene opisne oznake zvoka. Ta je sprožila prevpraševanje žanra, kar je kontekstualiziralo recenzijo Jaše Bužinela ob prvencu Dulce Compañia, pa tudi razmišljanje Gorana Kompoša o karakterni unikatnosti avtorjevega drugega dolgometražca Mas Amable.  

Novitetni veter je od takrat postal vetrič, kar pa seveda ne vpliva na umetnike same. Piñeyro je leta 2020 ustanovil založbo Worldwide Unlimited, pri kateri je izšel EP Freedom trenutno še anonimnega ustvarjalca Blastah, sam pa je skorajda istočasno pri založbi Incienso izdal kratkometražec Club Sentimientos Vol 2. Z njima se kolega in glasbena sopotnika kljub solistični naravi projektov na tematski ravni toliko zbližata, da bi ju lahko prepletena proglasili za tretje, a popolnoma zaokroženo delo. 

Najmočnejšo preusmeritev je v primerjavi s preteklostjo dosegel Blastah, ki je leta 2014 z nadvse inovativno beatovsko mešanico Gone še pisal posvetila DJ Rashadu, se nato preusmeril v jersey, v podtalju zaslovel z raznimi editi, vendar je bil dembow vedno blizu, tista ritmično melodična pasta, ki je odražala njegovo okolje. Sveža Pythonova izdaja se, nasprotno, povezuje s stilom zgodnejših del, njihovo svetlo atmosfero in pozitivnim izhodiščem prvenca. Robno temačno natripiranost Mas Amable je zavzel simulaker vsega dobrega, beatovski poskus hipnotizacije z namenom pozabe vsakdanjega.

Svoboda in čustva, viharna koncepta elektronske plesne glasbe, sta kot metoda za osebno samorealizacijo na plesišču predstavljena v ekstremnih stanjih. Predstavljena ustvarjalca stopata stran od tradicionalnih interpretacij teh idej v reggaetonu, a zaradi beatovske konstante in fizično občutene čustvenosti umetnika oplazita iste glasbene sfere kot lo-fi house, z ozirom na časovno ambivalenco pa nas pripeljeta tudi na presečišče z ambientalno glasbo oziroma, ob pomanjkanju substance, k muzak. Ta izvzetost iz percipiranja intenzivnosti sveta okoli nas brez dvoma poudari romantičnost izdaj, njun eskapizem, vdajanje kolektivnemu mitu nostalgije.

Na njegovi podlagi sta obe izdaji negativno zaznamovani z bežanjem iz primarnega konteksta reggaetona in dembowa kot del določene kulture, izvedbe in trenutka. Glasbena ozvočitev nostalgije avtorjev je tako popolnoma izmišljena, kajti v konkretni zgodovini žanra takšna verzija glasbe ni obstajala. V svet je vstopila šele v modernosti, česar pa ne smemo vrednotiti kot negativno, saj gre za worldbuilding, spajanje obstoječih in zamišljenih elementov, ki preseže linearnost časa.

Razočaranost pri obeh izdajah prinese le preveliko primerjanje, saj se zdi, da je bila domišljija v želji po enotnosti izraza prehitro izklopljena. Muzika v nas vzbuja iste občutke kot pred petimi leti, a so tokrat doživeti kot iz druge roke, saj smo jih pričakovali in v neki različici že izkusili. Za iskalce ljubezni pa bosta DJ Python in Blastah kljub temu vzpostavila željeno iluzijo, ki bo učinkovala tako samostojno v spalnicah kot kolektivno v klubih.