DJ Python: Mas Amable

DJ Python: Mas Amable

Recenzija izdelka
27. 4. 2020 - 19.00

Incienso, 2020

 

Odzivi na dolgometražni prvenec Briana Piñeyra alias DJ Pythona so pred tremi leti napovedovali prodor tega newyorškega producenta in didžeja na širše prizorišče. To se je potem le deloma uresničilo. Piñeyro je na račun hval elektronskih poznavalcev resda začel precej več nastopati po svetu, tudi na eminentnih elektronskih festivalih, toda njegova glasba dosti širšega kroga ni dosegla. Kljub temu da se je s psevdonimom DJ Python specializiral za megapopularni reggaeton oziroma svojo izvirno izpeljanko le-tega, ki pa z obscenimi pop hiti razen ključnega dembow ritma nima skoraj nič skupnega. Dembow je tudi v središču njegovega novega, drugega dolgometražca Mas Amable. Ta ritem je v sedmih od osmih skladb tako zelo konstanten, da daje vtis, da gre ves čas za isto ritmično sekvenco, ki jo Piñeyro nato didžejevsko barva z različnimi melodičnimi in atmosferičnimi odtenki. Podobno kot je denimo to nekoč s svojim ambientalnim technom počel Richie Hawtin. Na prvi posluh deluje, kot da je Piñeyro preprosto ustvaril osem različic iste teme, ki pa ob bolj osredotočenem poslušanju ponudijo osupljiv izkupiček. Plošča Mas Amable je hkrati precizna ritmična študija in meditativna izkušnja, obenem pa ponudi še najbolj izčiščeno vizijo Piñeyrovega deep reggaetona.

Sladka družba ali kandidatka za eno najbolj prijetnih izdaj elektronike letošnjega leta
 / 13. 10. 2017

Za razliko od crossover producentov, ki so v zadnjem desetletju popularizirali reggaeton, ima Piñeyro s to glasbo veliko bolj oseben odnos. Kot potomec argentinskih in ekvadorskih staršev je stik s svojim latinskoameriškim poreklom našel v veliki meri prav skozi glasbo, ki jo je začel odkrivati, ko se je kot srednješolec iz rodnega New Yorka za nekaj let preselil v Miami. Ker je bilo to ravno v času, ko se je tam vse vrtelo okoli miami bassa, reggaetona ter sorodnih karibskih in južnoameriških muzik, je te vplive s seboj prinesel tudi, ko se je vrnil v New York. Tam so v njegov atelje v Queensu kmalu začeli zahajati podobno misleči ustvarjalci, med drugim tudi producent Anthony Naples, s katerim sta postala tesna prijatelja. Prav Naples je bil pobudnik za to, da se je Piñeyro po housu in breakbeatu, ki ju je ustvarjal pod psevdonimoma DJ Wey in Deejay Xanax, začel poigravati še z reggaetonom. Menda najprej zato, da bi Naplesa, ki je odraščal na jugu Floride, nostalgično spomnil na njegovo mladost. Sprva je dembow ritem preprosto križal z lo-fi house estetiko, za katero se je navdušil po prijateljevanju s Huercom S.-om, nato sta z Naplesom izraz začela nadgrajevati, kar je pripeljalo do Pythonove prve male plošče, ki je pred štirimi leti izšla pri Naplesovi založbi Proibito. Leta 2017 je sledil še vedno precej lo-fijevski dolgometražni prvenec Dulce Compañia, zdaj pa še drugi dolgometražec, ki je izšel pri Naplesovi osrednji založbi Incienso.

Piñeyro seveda ni prvi producent, ki je uspešno križal latinskoameriške muzike z elektroniko, tukaj lahko spomnimo le na izpeljanke cumbie, dancehalla ali favela funka. Tudi reggaeton smo že slišali v techno preoblekah, a zdi se, da je bil v teh primerih močnejši poudarek predvsem na temačni plati industriala kot na svetlejšem karakterju reggaetona, ki torej v primeru DJ Pythona zveni veliko bolj avtentično. Kar ne pomeni, da je Piñeyro posnel karnevalsko ploščo, na kakršne tisti z nekoliko več kilometrine v elektronskih muzikah običajno gledajo z zadržki. Ker se je z elektronsko glasbo začel spoznavati prek IDM-erjev iz kataloga založbe Warp, tudi izraz z nove plošče zaznamuje introvertiran značaj, ki v kombinaciji s klasičnimi dubovskimi efekti pogosto asociira tudi na chillout estetiko, kakršno sta ob koncu devetdesetih ustoličila denimo Kruder in Dorfmeister. Na drugi strani ritmična restriktivnost in preciznost spomnita na ekskurzije Marka Ernestusa ali še raje na čilenskega mojstra Ricarda Villalobosa, sicer še enega izmed Piñeyrovih zgodnjih vplivov. Preveč poenostavljeno bi bilo zapisati, da plošča zveni tako kot zveni, le zaradi njegovih številnih izkušenj z raznoterimi elektronskimi muzikami. Piñeyro je v glasbo vložil obsežen razmislek, tako tehnično kot kulturno znanje, inovativne rešitve ter zanimive producentske pogruntavščine, glasba pa več vzporednic kot z elektroniko iz devetdesetih vleče s tem, kar v zadnjih nekaj letih počnejo denimo dancehall (re)inovatorji Equiknoxx. Ja, Piñeyro je tokrat res posnel ploščo, ki bi si upravičeno zaslužila pozornost na lestvicah presežkov ob koncu leta.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness