Backwoodz Studioz, 2019

O Blockheadu smo na frekvenci 89,3 MHz-a svoje čase govorili veliko več kot danes. Pot zanimivega producenta si je sicer utiral z zgodnjimi ploščami raperja z najbogatejšim besediščem Aesopa Rocka, a je bolj kot ne kmalu postal predvsem producent v liniji instrumentalnega hiphopa, ki je v zgodnjih letih tega tisočletja pričel svoj steroidni pohod v ušesa poslušalcev in nekako ustvaril samostojno sceno.

Blockheadovi zgodnji projekti, ki so izšli pri butični britanski založbi Ninja Tune, kakršna sta bila tudi Music by Cavelight ter Downtown Science, so ga nemudoma postavili v prvo linijo producentov instrumentalnega hiphopa, s svojimi umazanimi bobni, zanimivim plastenjem, vzorčenjem in kolažiranjem ter triphoperskimi odvodi je namreč skrbel za popotovanja po umazanih ulicah hiphopa že zgolj z instrumentali. Stvari so se nato z leti spreminjale, Blockhead je v vmesnem času postal celo priložnostni DJ in je kot producent instrumentalov tonil vse globje v pozabo, še posebej po izteku pogodbe z Ninja Tunom pa se je tudi vse več posluževal klepanja podlag za raperske klepetače. Ob projektih, ustvarjenih v sodelovanju z raperjem Illogicom, je kot producent sodeloval z Billyem Woodsom, Mursom, Open Mikom Eaglom, Homeboyem Sandmanom, Aesopom Rockom, Marqom Spektom in drugimi, vmes pa snoval idejo, da bo tudi sam izdal album, ki ne bo instrumentalen, marveč se bo v njem spajdašil s svojimi najljubšimi raperji.

Zaradi sodelovanja z enim najmočnejših podtalnih raperjev zadnjega desetletja Billyjem Woodsom je svoje založniško zatočišče tokrat našel pri eni najzanimivejših nišnih newyorških underground založb Backwoodz Studioz, a povsem vokalnega albuma mu ni uspelo ustvariti, zato smo na koncu v ušesa prejeli mešanico instrumentalnih loopov na eni strani ter klasičnih kombinacij MC in producent na drugi. Prva opazka je, da je manhattanski producent tokrat svoj zvok - sploh bobne - dodobra prečistil in ga naredil zelo organskega, produkcija ni več tako umazana, ostaja pa temačna in sloni na gladkih, tekočih ritmih. Veliko je zvokov, ki vstopijo na kratko in skoraj še bolj neopazno tudi izginejo, ter transformacij, ki sploh instrumentalne kompozicije na koncu precej spremenijo v primerjavi z Blockheadovimi starejšimi izdelki.

Kot vokalni gostje se na albumu pojavijo tako ljudje, s katerimi Blockhead najraje sodeluje, kot tudi nekateri, ki se z njim pečajo prvič, na njegovo izrecno željo. Newyorški peterec tvorijo Billy Woods, Elucid, Homeboy Sandman, Aesop Rock ter Breezly Brewin, chikaški trojec pa Vic Spencer, Open Mike Eagle in Tree. Iz Philadelphije prihaja Marq Spekt, iz Baltimora pa najprijetnejše presenečenje Hemlock Ernst. Ta je sicer raperski alter ego vokalista zasedbe Future Islands - Sama Herringa, ki smo ga že v preteklosti nekajkrat slišali na raperskih ploščah, recimo v enem od projektov jezikača Mila.

Uvod v ploščo Free Sweatpants je klasično blockheadovski, zvočni pejsaž gradi na distorziranem vzorcu hipurskih rockerjev Love, vzetem iz komada Dream, nato pa sledita dva vrhunca albuma. Najprej besedilno močno presežna kompozicija Slippery Slope, v kateri na zadeti, bohotno-plasteni beat ter vzorčenje piščali verbalno blestijo Billy Woods, Open Mike Eagle in nenadkriljivi Breezly Brewin, ki se ga poznavalci verjetno spominjate po prispevku na albumu Prince Among Thieves Princa Paula ter delu v Juggaknotsih, nato pa še Kiss the Cook, v katerem se znova srečata stara znanca Aesop Rock in Blockhead. Po instrumentalni pavzi nato na krilih izvrstnega albuma We Grown Now vstopi soul trap general Tree z ulično naracijo zgodbe o Franku, v kateri na mračno podlago Tree dokaže svojo nesporno kvaliteto, ki je mnogi do danes še niso uspeli prepoznati. Sledi hipnotičen, sanjav, ponočnjaški in zatripiran instrumental Weeping Willow, nato pa svoje glasilke preveri še naš znanec z ljubljanskih odrov Homeboy Sandman, ki na apokaliptično basovsko grajenem instrumentalu na zanimiv vzhodnoevropsko zveneč vzorec postreli nekaj rim v svojem preverjenem stilu.

Po tem gostovanju Sandmana začne plošča rahlo kreativno padati. Instrumentalni psihedelični jazzovsko bluesovsko orgličarski By Myself Meeting upočasni tempo albuma in se zateče k vzorčenim vokalom, temačno politični Be Safe prinaša gostovanje dvojca Armand Hammer, ki bi po atmosferi sodil prej na njun album kot na Blockheadovega in na katerem Billy Woods s svojim gospodovalnim vokalom ustvari občutek, da smo priče nekakšni policijski uri. Vic Spencer v komadu Favourite Chair ostaja znotraj svoje cone udobja, že na začetku se namreč znajde v okolju mrtvecev. Temu znova sledi nevokalni Tinder in the Time of Cholera, grajen na temelju azijskega vokalnega sempla in čistega bobna. Marq Spekt predstavi najbolj klasično rapersko kompozicijo, na močnem basu in jazzovskem vzorcu slonečo Let them Eat Hate. Presenečenje albuma pa je kot rečeno Hemlock Ernst, ki se na pretečo in dobro osmišljeno podlago znova preizkusi v vlogi raperja in se z gledišča belca izreče o policijski brutalnosti ter rasizmu. Zaključni Make America Gape Again temelji na kopici vzorcev in je klasična blockheadovska precizna instrumentalna psihedelična jazz funk obvladačina, ki po eni strani spominja na delo Billyja Woodsa, po drugi pa nas popelje v Blockheadova zgodnja dela, ko je produciral za Aesopa Rocka, in se stopnjuje vse do konca.

Skupni seštevek bo najbrž malce razočaral privržence instrumentalnega in umazanega Blockheada, saj gre tokrat za bolj prečiščeno, organsko verzijo njegovega ustvarjanja, v komadih z raperji namreč deluje zase zelo minimalistično in se prilagaja vokalnemu delu, znotraj instrumentalnih kompozicij pa ostaja zvest sam sebi. Vse to sicer ne pomeni, da na albumu, na katerem prednjačijo melanholični vzorci, ne boste našli tudi kakega surovega bobna. Blockhead se je znova potopil v svet najrazličnejših vzorcev s celega planeta, ki se žanrsko vijejo od kitarsko rockerskih in bluesovskih, do jazzovskih, funkerskih in etno izhodišč. Vse te zvoke Blockhead obdela precizno v maniri izreži in prilepi loopovkse estetike, ob čemer izkaže precejšnjo mero poguma, dinamike in smisla za atmosfero. Vsekakor gre za album, od katerega boste precej več odnesli, če ga boste poslušali na slušalkah in zelo pozorno, zvoki namreč vstopajo in izginjajo precej hitro. Če bi albumu odvzeli za recimo deset do dvanajst minut instrumentalov, bi dobili zgoščeno zbirko vrhunskih verbalnih bravur, ki bi dokazala, da nekateri raperji ostajajo vitalni in vsebinski še naprej, tako pa plošča žal s trajanjem malce izgubi na kohezivnosti. Kot zanimivost velja omeniti še naslovno fotografijo, na kateri vidimo brezdomca zavitega v ameriško zastavo, ki jo je Blockhead posnel sam nekje na podzemni železnici in ki iz druge vrste predstavlja središčno točko vokalnega dela albuma Free Sweatpants.