SOUL TRAP MUSIC, 2019

Producent in raper Tree s pravim imenom Tremaine Johnson je rojen v Chicagu, na svoji raperski poti pa vztraja že skoraj desetletje. Od leta 2010 je nanizal štiri albume in deset EP-jev. Na odrih in na izdajah se je poprej predstavljal tudi z imenom MC Tree G, a se je večina njegovih izdaj izognila širši izpostavljenosti, in je, tako kot sam Tree, ostala v objemu chicaškega oziroma mid-west raperskega podtalja. A Tree je ravno v poslušalcih, ki iščejo tovrstno glasbo, našel zvesto publiko. Ta je bila v zadnjih treh letih kar nekoliko razočarana, ko od leta 2016 in zadnjega EP-ja I.B. Tree, ki ga je ustvaril s producentom I.B.C.L.A.S.S.I.C., v svet ni poslal nobene nove glasbe. 

Izginil je s chicaškega raperskega obličja, iz kroga, v katerem se je sukal doslej in iz katerega sta verjetno najbolj poznani raperski imeni Chris Crack in Vic Spencer, bolj zagrizeni diggerji pa bi morda z ušesi zastrigli ob omembi skupine Project Mayhem. Ravno s sodelovanjem z Vicom Spencerjem je Tree prekinil svoj molk. Po letu 2016 sta v začetku letošnjega leta izdala album Nothing Is Something. V aprilu pa je nato sledil še peti Treejev solo dolgometražec We Grown Now, ki je izšel pri njegovi lastni založbi SOUL TRAP MUSIC.

V vseh teh letih je Tree razvil svojevrsten slog produkcije, ki združuje prvine trapa in starošolskega hip-hopa. Tree vzorči stare jazzovske in soul komade, ki jim doda močne, trapovske base in druge sintetizirane zvoke, vse skupaj pa ritmično spremlja zelo zelo tipično trapovski set snara in triolskih tolkal. Tovrstne produkcije se Tree drži tudi na novi plati, je pa na njej vseeno dovolj tako modernega kot starošolskega pristopa. Album je tako res zanimiva mešanica dobro zvenečega, nekoliko lo-fi bitovja. Svojo zvrst je Tree že pred nekaj leti poimenoval soul-trap, a tokrat poleg značilno hitre trap dostave besedil slišimo tudi nekaj počasnega, starošolsko navdahnjenega rapanja na basovsko filtrirane soulovske zanke. Soul-trap torej ostaja, a sprememba je najbolj vidna v tem, kar Tree pove. 

Besedilni del Treejevega izraza kaže dobršno mero zrelosti in sposobnost načetja najširšega nabora tematik. Prav lahko bi ga uvrstili med zavedne raperske ustvarjalce. Temu je verjetno botroval tudi razlog za avtorjevo skoraj triletno odsotnost – skrb za eksistenco oziroma naraščaj. Kot smo že neštetokrat ugotovili, je starševstvo eden močnejših vplivov oziroma motivov, ki raperje na prav poseben način omehča, po drugi strani pa se pregovorna lakota za mikrofonom poveča. Eden največjih ponosov slehernega uličarja je seveda skrbeti za svoje potomce in cilj je ponavadi nahraniti ne le eno, ampak več generacij. A Tree je po spoznanju, da njegova glasba preprosto ni dovolj komercialne narave za to, da bi se lahko z njo udobno preživljal, postal najemodajalec, rešil eksistencialni problem in zdaj lahko spet sproščeno rapa o zanj aktualnih tematikah. Tree ima petintrideset let, njegov fokus se je z opisovanja modusa operandi ulice – dilanja, razvrata in drugega nespodobnega početja – premaknil v odraslo fazo, k skrbi za otroke, skrbi za resnico, vse bolj očitno se obrača v preteklost in podaja svoje pretekle izkušnje z ulice. V svoji ulični modrosti pa Tree ob večkratnih ponovitvah motivov proti izteku plate žal izpade tudi že nekoliko pokroviteljski, fotrovski. 

Tree se tudi sam ne brani uvrščanja v vse bolj prisotni t. i. adult rap. Jebiga, čas pač teče in že naslov albuma, We Grown Now, pove veliko. Vsekakor pa Tree obvlada igro, reference so zabavne, razgledane, tako popkulturne kot ulične, teksti so pripravljeni in odrapani odlično. Z dobro odmerjeno minutažo, večinoma okoli dveh minut in pol, ter komadi, ki predvsem v prvi polovici albuma z določenimi bombastičnimi uleti in jahanjem bitov izpadejo zelo sveže in tudi album lepo teče. Stara šola mu ni tuja, še bolje pa se znajde v svojem soul-trapovskem plavanju v morju 808 basovja. Nekateri prijemi z menjavanjem flowov in serviranjem punchlineov so preprosto vrhunski, hooki so malce bolj kisli, a jih na račun dolžine komadov Tree ne ponavlja v nedogled. 

Plošča We Grown Now prinese precej zelo dobrega rapanja, bangin’ bitovje in zanimivo mešanico zvoka, ki mu Tree pravi soul-trap, pa tudi tematike, ki so relevantne, iskrene in dobronamerne, predvsem pa godijo Treejevi ciljni publiki. V recenziji smo spregovorili o toku časa in vse bolj pojavni obliki rapa, ki se ga je prijela krilatica adult rap. Od sredine osemdesetih je preteklo že dobrih trideset let, mnogi protagonisti nas na žalost na račun zgodnjih smrti že zapuščajo, spet drugi so že dedki, kaj šele fotri, in z njimi se stara tudi publika, ki od zaupanja vrednih raperjev prejema točno tisto, kar želi. Kvalitativno takim rečem običajno ni kaj očitati v smislu – pač progresivnosti in subverzije. Še en pojav pa, o katerem bi se ob Treejevi plati dalo razpravljati, sta Chicago in njegova zares zares vidna vloga v številnih aspektih t. i. črnskih muzik. V kontekstih hip-hopa pa R&B-ja, jazza ali elektronike. V zadnjih nekaj letih se iz Chicaga v mnogih smereh, od najglobljega podtalja pa vse do absolutnega mainstreama, še jača že tako močan veter močne afroameriške skupnosti z veliko mero občutka za dobro glasbo in opolnomočenje. Big up Tree, big up Chicago.