Dirty Science, 2020

Zahodnoobalno rapersko sceno je pred 13. leti močno zaznamoval nahrbtniški dvojec Blu & Exile, ki je z albumom Below the Heavens v podtalju prekinil s tradicionalističnim pristopom brutalnega losangeleškega pljuvaštva in na zemljevid vrnil zavedni hiphop ter dokončno pokopal estetiko dekoriranega in piskajočega losangeleškega hiphopa. Širši javnosti takrat precej neznani producent Exile in klepetač Blu sta globalno pustila močan pečat, a uspeha in izjemnih kritik, ki sta ju bila deležna ob izidu prvenca, nista nikoli ponovila.

Blu je podpisal z založbo velikanko in se opekel, Exile je klepal beate za še nekaj zanimivih podtalnih MC-jev, njun drugi album,  Give me My Flowers While I Can Still Smell Them, pa je bil precej neosredotočen in eksperimentalen. Leta 2015 sta začela snovati nov album, pri čemer sta si besedila in podlage izmenjevala v precej trapovski maniri, a sta dve leti kasneje projekt uničila in ga začela graditi znova, saj se v koži sledilcev trendom nista počutila najbolje. Vrnitev v osnovno formo delanja glasbe na skupnem mestu in istočasno pa je ustvarila nebroj kompozicij, od katerih jih je 20 ugledalo luč sveta na letošnji izjemni plošči Miles: From an Interlude Called Life.

Vrnitev v esenco, v samo bistvo povezovalnega hiphopa, ki nastaja istočasno, saj raper producentu nemudoma odda povratno informacijo in obratno, je bila udarec v polno. Projekt je dobil močan ustvarjalni elan, dobra raperska forma Bluja, ki se je na raperski zemljevid v konsistentni obliki že lani vrnil s projektom  A Long Red Hot Los Angeles Summer Night, ki ga je zakoličil producent Oh No, pa je že z uvodnimi singli napovedal, da utegne postati eno prijetnejših presenečenj te raperske sezone.

Uvodnemu vzhičenju pa je sledil grenak priokus. Dolžina albuma je s svojimi 95-imi minutami presegla vse racionalne meje poslušanja glasbe v tem času hitrega in manj osredotočenega konzumiranja glasbe, sploh pa hiphopa, ki historično dokazuje, da učinkujejo albumi najbolje takrat, ko so zakoličeni okrog 40-minutne časovnice. No, presenečenje je sledilo že po prvem poslušanju, saj album z dvema do tremi izjemami nima nobenih polnil; dobro uro in pol dolga slušateljska izkušnja postane vrhunsko in razgibano popotovanje po svetu močno vzorčenih, zankastih in plastenih Exilovih podlag ter Blujevih najbolj osebnih izpovedi.

Že sam naslov govori o močni hibridni povezavi hiphopa z jazzom in album etiketira z nalepko podžanra, imenovanega jazz rap, ki je svoje najmočnejše trenutke doživel na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vpliv jazzovskega velikana Milesa ponuja prostor za zelo razgibano podajanje vsebine in jazzovsko glasbeno sredico, v kateri si producent privošči tudi daljše inštrumentalne izlete, a pušča osrednjemu govorcu albuma ogromno prostora za rapersko gimnastiko.

Blu je vseh 95 minut neverjetno vitalen: poigrava se z drugimi pomeni besed ter v svoji lucidnosti ponuja kompleksne in večplastne ideje, ki od uvodnega in predstavitvenega komada Blue, v katerem se nam morda razgali kot še nikoli prej, tematsko rinejo v paleto različnih tematik. V prvi vrsti nam predstavlja lastno življenjsko pot od začetka do danes v doslej najmanj prečiščeni avtobiografski verziji. Govora je o njegovi karieri, polni negotovosti, o spiritualnosti, razmislekih o očetovstvu, o vračanju k otroškim doživetjem, spopadanju z vsakdanjimi borbami in napori, o premagovanju dvomov, obupavanju, osebnostni rasti in še marsičem drugem. Vse to pove tako, da v eni kompoziciji zgolj navrže kak premislek, ki ga kasneje obdela bolj sistematično in detajlno, tako da z zelo osebne perspektive vidi in osvetljuje tudi probleme drugih, rase in geta. V 20-ih kompozicijah se tako dotika borbe za črnske pravice, nas popelje v zgodovino svojih afriških prednikov, primerja kapitalistično Ameriko z domačnostjo Afrike, redefinira svobodo, pokritizira zaporniški sistem, odkriva politično, miselno in sociološko zapuščino Afroameričanov, razdela razmerje med kolektivnim in osebnim, predaja različne emocije in do poslušalca ostaja pošten. V komadu Miles Away, s katerim se navezuje na Milesa, se recimo odrezavo loti koncertiranja in nam na pladnju servira finančno plat raperja delavskega razreda, ki se giblje od mesta do mesta, in s tem vsaj nekaterim pričara spomine na njun ljubljanski nastop pred leti.

Za razliko od mnogih predstavnikov t. i. zavednega rapa pa svoje naracijske bravure predaja z duhovitim, upanja polnim in pozitivnim pristopom. Detajlistično in stilsko osmišljena besedila nam ponujajo cel kup jazzovskih, hiphopovskih in celo religioznih referenc, ki znotraj nostalgičnih, mestoma afrocentričnih zgodb za depresivno leto 2020 ponujajo ogromno upanja. S svojim tekočim in še vedno raziskujočim tokom besed deluje Blu kot nekakšen terapevt, hipnotizer ali strokovnjak, ki z zgodovino jazza in hiphopa, vezano na politično zgodovino, sestavlja koščke celostnega mozaika, popravlja malce uničene freske in vse skupaj uspešno restavrira. Izpostaviti pa je treba vsaj še to, da je Blujevo igranje z besedami tokrat rezultiralo v kar šestih kompozicijah, ki v naslovu nosijo koren »Blu«.

Na drugi strani stoji producent Exile, ki tokrat malce več vzorcev prinaša iz sveta jazza, a ostaja zvest svoji tradicionalistični boom bap hiphop formi močnih kickov in MPC bobnov. Zvok je zelo rapersko enovit in bo verjetno dokaj dolgočasen za vse, ki raperske estetike devetdesetih ne razumejo ali se jim zdi sorodna, a v resnici ponuja veliko več od tega. Atmosfero skladb gradi Exile okrog tragičnih vokalnih vzorcev ter organske jazzovske tematike. Vzorci so bogati, barviti jazzy hiphop osnovi dodajajo veliko toplih basov in jazzovskih piano zank ter puščajo pridih losangeleškega sonca, vseeno pa so na momente zelo filmski. Z raznoliko paleto zvokov različnih inštrumentov in natančnega rezanja mu uspe, da 95 minut godbe funkcionira, ne da bi vsaj nekajkrat razpadla, predvsem pa odlično atmosfersko sledi Blujevim tematikam. Dramatične trenutke opremi z dramatičnimi vzorci in podlagami, nostalgične z nostalgičnimi, nekajkrat pa močno zaide v estetiko milozvočnih soulovskih refrenov.

Album Miles ni zgolj poklon jazzovski legendi in jazzu, temveč je nekakšen hiter, a osmišljen pogled na zgodovino temnopoltih v ZDA. Popotovanje po poteh jazza in hrustljavega raperskega podtalja sicer ni tako jazzovsko kot recimo dela Digable Planets, temveč se prej naslanja na jazzovsko estetiko Peta Rocka in Cl Smootha ali zasedbe Gang Starr. Vrtenje po sicer znanem teritoriju zavednega hiphopa je v času, ko so spregovorili zatirani, praktično obvezen raperski dodatek k trenutnemu stanju Amerike. Vrača nam estetiko dolgih jazzovskih albumov in nam ponudi zrelejšega, dostopnejšega, bolj odraslega in poetičnega Bluja, ki še kar ubira pot z novimi tokovi in rimarskimi strukturami rapanja ter nam inteligentno, vzneseno, razmišljujoče, kreativno in z ogromno upanja ponuja zgodbe ciljev in sanj na način, ki opogumlja in pušča pozitiven pečat. Izjemno kreativen album dokazuje, da ima raperski liricizem še vedno težo, da mnoge stare in navidez že rešene problematike ostajajo močno vezane na vsakdan temnopoltega ameriškega delavskega razreda in da lahko v času, ko vzorčenje vse bolj izginja, najde ravno v njem močno zaslombo. Blu & Exile sta v dobri uri in pol ustvarila sestavljanko, ki je časovno relevantna in dokazuje, da je Blu še kako lačen rapanja in da je kemija med njima še vedno taka kot na začetku.