Klopotec, 2017

Kreativnejša mlada slovenska jazzovska scena nam v zadnjih letih nudi vse več zrelih pobud. Že brez ugotovitev ob glasbeniškem in drugačnem delu g. Dreja Hočevarja kot posameznika, ki mu je bilo tudi v zadnjem času na valovih Radia Študent posvečene precej zaslužene pozornosti, je bera za naštevanje precej sočna. Morda gre omeniti, da je naslednja linija naštevanja precej heterogena, tudi ali predvsem v čisto ideološkem smislu, vendar ravno v tem tudi terja takšne splošne tangente razmisleka. Če ne segamo predaleč v preteklost, lahko morda začnemo s pobudo Zlatka Kaučiča in vse naokoli izraslega kroga mladih učencev, preoblikovanih v močne glasove; vseeno omenimo tudi Defonijo, ki dejansko kreativnost domačih improviziranih godb spodbuja najdlje in najbolj konsistentno široko; pa potem iniciative okoli Zavoda Sploh in festivala Zvončki in trobentice.

DKD – Drašler Karlovčec Drašler trio in zasedba Trojnik oziroma še vse širše zraslo okoli Raziskave, refleksije Zavoda Sploh pa še zgodnejše pobude Ceneta Resnika ali celo Roka Zalokarja, zasedbe omenjenega Hočevarja, delo Gorana Krmca, Jake Bergerja, Vitje Balžalorskega, Bojana Krhlanka, Marka Churnchetza, bratov Drašler, tudi Žige Murka … In gotovo še pozabljamo. Kakorkoli že – to so nekatere centralnih točk, ki jim moramo nujno priključiti tudi pobude Boštjana Simona, saksofonista, šolanega na Nizozemskem, sedaj že nekaj časa povratnika na domač teren, ki je ravno toliko specifičen kot vsi zgoraj našteti, morda v nekaterih splošnih ambicijah celo bolj … Simonovo delo intenzivneje spremljamo vsaj od njegovih dni v tujini, najbolj specifično z zasedbo Vanilla Riot, katere izrastke uživamo tudi še danes, denimo v obliki zasedbe Velkro, ki je med drugim nastopila v okviru Jazz festivala Ljubljana, ter z izdajo za založbo Clean Feed. In odkar je Simon spet prvenstveno aktiven na domačih tleh, smo ga videli v številnih poskusih, največkrat z zavidljivimi rezultati, vsaj kar se tiče širine in zanimivih pristopov k čisto glasbeni in tehnični igri. Njegovi poskusi v prosti improvizaciji z Vitjo Balžalorskim, žal preminuli bend Trus!, Litošt – ena tehnično najfascinantnejših zasedb ever, pa vse kar je počel v okviru Kaučičevih in drugih pobud.

Tokrat pa torej v Tolpi bumov predstavljamo letošnjo ploščo, pod katero je Simon podpisan kot avtor, sicer pa gre za ploščo njegovega kvarteta, ki deluje že nekaj let. Ta ob nekaj spremembah v zasedbi trenutno operira v postavi Boštjan Simon – saksofon, Bojan Krhlanko – bobni, Goran Krmac – tuba in Luigi Vitale – vibrafon. Za dva komada na plošči se zasedbi pridruži še Žiga Murko.

There Be Monsters je izrazito uživaško prostojazzovsko zastavljena plošča, sestavljena iz kombinirano komponiranih in improviziranih skladb. Kot taka predstavlja predvsem izrazito instrumentalno/akustično sposobnost vpletenih glasbenikov, zvočno pa jo v veliki meri zaznamuje najprej seveda Simonov tenkočutni solo saksofon, ki deluje klasično, mehko in elegantno, nato pa še predvsem trobilski zvok Krmca in pridruženega Murka, ki predstavlja strašansko fino oblazinjeno basovsko ogrodje, seveda pa tudi vibrafon, ki segmentom plošče, na katerih je prisoten, le še poudari prijetno, zamaknjeno, skoraj eksotično sozvočje. Sploh v razmerju do zadnje plošče zasedbe Gorana Krmca, ki je morda v primerjavi najbolj pomenljiva, je zvok There Be Monsters izrazito jazz-bendovsko klasičen, kljub vsemu pa premore lepo količino podobnega kvazi elevator music žmohta, ki to ni. V tem je plošča lepa, celo izredno poslušljiva, in predstavlja sila lagodno poslušanje, kakršno radi slišimo, ko želimo le glasbo, jazzovsko glasbo, ker v njej preprosto uživamo.

Sicer pa je There Be Monsters že v naslovu tudi poskus stopanja v mejna področja. Z realizacijami nekaterih principov, povzetih po sodobni klasični glasbi, poskusi z etno tradicijami in harmoničnimi kuriozitetami naj bi ta glasba raziskovala senčne strani glasbenih navad in ustaljenih idiomov. Vendar moramo tu tudi nekoliko potožiti ob seveda pričakovanih velikih besedah raziskovanja in poguma. Improvizirana glasba oziroma jazz kot eden glavnih, če ne najpomembnejši vir nekonformizma in upora znotraj sodobnih glasbenih miljejev preprosto potrebuje več zavestne politične in ideološke moči ali tudi – oziroma predvsem – nuje. Tega s projektom There Be Monsters, če domislimo čisto tehnični jazzovski besednjak – torej v širšem obglasbenem smislu, ne gre zares zaznati, in tudi v kolikor to ni presenetljivo dejstvo, ga idejne konotacije za projektom, ki delujejo zgolj še kot rečenice, leporečje, izpostavijo na način, ko začutimo potrebo po vzkliku: »Pronicljivega, v sredino vsakdanje realnosti usmerjenega, nihilističnega optimizma v naš jazz, prosim!«

Sicer pa se z oktobrom obeta tudi uradna osrednjeslovenska živa predstavitev plošče. Še pred tem pa se s Simonom lahko srečate tudi na Brda Contemporary Music Festivalu, ki bo letos potekal med štirinajstim in šestnajstim septembrom. Naj se v čimvečjem številu snidemo tudi tam!