18. 7. 2012 – 19.00

BOBBY WOMACK: The Bravest Man in the Universe

Vir: Naslovnica

XL, 2012

 

Britanska neodvisna plesna velikanka XL Recordings po plošči Gila Scott-Herona nadaljuje s še enim povratniškim projektom ameriškega veterana soul godbe. Tokrat je to Bobby Womack, torej lik, ki je s komadom Across the 110th Street kriv za to, da špica filma Jackie Brown režiserja Quentina Tarantina izpade tako prekleto kul. In tudi Bobby Womack že dolgo ni snemal večjega projekta, saj je The Bravest Man in the Universe njegov prvi album po neverjetnih osemnajstih letih.

Zgodbi Gila Scott-Herona in Bobbyja Womacka, ki sta pripeljali do albumov, ki jih v resnici nihče ni pričakoval, sta strašljivo podobni. Tudi Womack je od zmernega komercialnega uspeha v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doživel veliko sranja. Umrla sta mu dva sinova in tako kot Scott-Heron je tudi Womack imel veliko sitnosti z odvisnostjo od kokaina. Tudi Womack je bil v času snemanja povratniškega projekta zalo bolan, imel je raka. Je pa imel neprimerno večjo srečo kot Scott-Heron. Slednji je namreč leto po izidu albuma I'm New Here umrl, medtem ko je Womackova terapija uspela in tako raka ni več.

In tako kot Gil-Scottov je tudi Womackov povratek odpisanih po več kot petnajstih letih zgodba sodelovanja z vodjo založbe XL Richardom Russllom. Velika razlika pa je, da Womackovega albuma ni produciral Russell sam, ampak se mu je pridružil eden najbolj eklektičnih britanskih glasbenikov in producentov Damon Albarn, ki je slavo do danes požel predvsem s skupinama Blur in Gorillaz. In tako kot so pestri Albarnovi projekti, tako je pestra tudi glasba na plati The Bravest Man in the Universe. Produkcija včasih zavije precej blizu formuli trip hopa devetdesetih let, drugič v elektronski minimalizem, tretjič v čisto akustiko in vsaj še četrtič, čisto na koncu, v neko tehnoidno skico. Huh. Takoj je jasno, da podlage bezljajo na preveč stilskih strani, kot da bi Albarn in Russell testirala, kaj Womacku najbolj odgovarja. Na enih delih to najdeta. Problem pa je, da na drugih kar resno zajebeta.

Womack sicer zlije kar nekaj predvsem zelo osebno izpovedne gnojnice, a je tudi optimist. V rahlo katoliški dikciji verjame v upanje, v odpuščanje. Kar včasih plasira iskreno spretno, drugič malo manj. Album se recimo začne s krščansko puhlico: “The bravest man in the universe is the one who has forgiven first.” Še najmanj osebno izpoveden in zato učinkovit je na posnetku Stupid, kjer slišimo za uvod citat – zajebavanje Gila Scott-Herona iz institucije cerkve in kjer potem tudi Womack pove, kaj si misli o načinu financiranja velikih religioznih krožkov. Še kakšen komad več malo bolj konkretnih tematik bi bil dobrodošel. A kar Womackova besedila naredi patetična, niso besede, ampak podlage.

Albarn in Russell namreč prepogosto posežeta po baladni formi, počasnih podlagah in čutnih klavirčkih. Kar je Russellu torej sicer s precej pusto, sivo in nadvse elektronsko produkcijo uspelo pri sodelovanju s Scott-Heronom, mu tokrat spodleti. Pri produkciji Scott-Heronove plošče smo pogrešali žmoht, medtem ko je bil stil povsem na mestu, saj so podlage ustvarjale mračnobno kuliso, kot nalašč za mojstrov počen glas. Na albumu The Bravest Man in the Universe pa Womack podaja nekakšno luč na koncu tunela in isto žal delajo tudi podlage. Tako med glasom in glasbo na trenutke ni nobene napetosti. A stvar, ki jo Russllu najbolj zamerimo, je, da je ena od dveh gostujočih vokalistk na albumu ameriška kvazizajebanka, v resnici pa polikanka Lanna Del Rey, ki se zadnje čase pojavlja povsod, raje kot s samostojnim materialom prav v neštetih sodelovanjih vsepovprek.

Bobby Womack v besedilih seveda svojim letom primerno reflektira svoje dolgoletne, večinoma tone težke izkušnje, a kaj ko proti Gilu Scott-Heronu, njegovemu raskavemu glasu in njegovim zgodbam izpade veliko bolj optimističen in kljub kritiziranju Cerkve tudi poduhovljen. Gil Scott-Heron je tako kot mladinec tudi tako rekoč v zadnji sapi znal barvito, a hkrati povsem sivo opisati, kako so stvari zajebane v ameriških velemestih. Womack je druga zgodba, saj skuša sicer na precej nepokroviteljski način povedati, kaj je treba narediti, da bo bolje. Scott-Heron je upanje pokopal s cigaretami, alkoholom in kokainom, predvsem pa z lucidno iskrenostjo že pred dolgimi dolgimi časi. Womack vanj ponovno verjame.

 

Leto izdaje
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.