Jagjaguwar, 2019

Justin Vernon je kot komet na glasbeno sceno treščil leta 2007, ko je s takrat še solo projektom Bon Iver izdal prvenec For Emma, Forever Ago, plato, ki še danes ostaja ena pomembnejših sodobnih folkovskih del tega tisočletja. Kritično izredno dobro sprejeto ploščo je, kot se za folk umetnika seveda spodobi, spremila tudi legenda o njenem nastanku. Justin se je v predhodnem obdobju razšel s svojim bendom in dekletom, zbolel je za pljučnico in mononukleozo, kar je pripeljalo do vnetja jeter. Misleč, da je zapadel v povprečnost in razumno potrt se je za celo zimo zaprl v očetovo lovsko kočo ter tam vsa svoja negativna čustva usmeril v snemanje albuma. Ta zgodba je danes že pošteno zromantizirana in Justin je od takrat že večkrat skušal poudariti, da proces ni bil ravno poetičen, temveč predvsem poln žalosti in zbegan. Ena stvar pa je nedvomno resnična, album For Emma, Forever Ago je Justina katapultiral pred oči milijonov in ga potegnil iz sveta povprečnosti, ki se ga je bal. Skozi leta je Justin nato projekt Bon Iver širil in izdal še dva dolgometražca - Bon Iver leta 2011 ter 22, A Million leta 2016, ves vmesni čas pa se je poskušal soočiti s svojo izpostavljenostjo v luči slave.

Glasbo Justina Vernona se instinktivno povezuje z letnimi časi, celo do te mere, da so njegovi oboževalci začeli špekulirati o tem, kako vsak od njegovih albumov predstavlja določen letni čas. For Emma, Forever Ago s svojimi nežnimi melodijami akustične kitare, Justinovim falzetom, emocionalnimi besedili ter občutkom samote, ki ga vzbuja, nedvomno predstavlja zimo. Druga plata Bon Iver je bolj dodelana, še vedno se vrti v krogu sorodnih tematik, a na njej slišimo več samozavesti, prvič pa na njej Justin poseže tudi po nekonvencionalnih zvokih raznih vokalnih efektov. Plošča Bon Iver sicer predstavlja pomlad. Plošča 22, A Million je nato predstavljala najbolj radikalen odmik od prvotnega zvoka, kar ima v prispodobi tudi smisel, poletje se seveda najmočneje razlikuje od zime. Akustične kitare so zamenjali gromozanski zvoki elektronike in semplov, konvencionalne oblike komadov pa je avtor zabrisal v abstraktno prostejšo formo. Prav tako so v vsej kakofoniji nasnemavanja, efektov in v prvi vrsti tudi autotuna zabrisani Justinovi vokali. Špekulacije o Vernonovih albumih in letnih časih so bile zgolj to, špekulacije. A z izdajo najnovejšega dolgometražca se je celotna teorija zarote potrdila: For Emma, Forever Ago predstavlja zimo, Bon Iver pomlad, 22, A Million poletje, najnovejša plata i,i pa bo predstavila jesen.

Projekt Bon Iver se iz izdaje v izdajo kvantitativno napihuje, vsakič šteje več članov in sodelavcev. V tem smislu je Vernon vsekakor povzel tudi stran iz knjige Kanyeja Westa, s katerim je v preteklosti tudi že plodno sodeloval. Justin se v procesu priprave albuma torej postavi v vlogo kuratorja glasbenih idej in usmerja sodelovanje eklektične gmote umetnikov, katerih prispevki nato tvorijo glasbeno vsebino albuma. To je na plošči i,i močno občutiti, album je namreč večji od posameznika, produkcija, ki smo je deležni na njem, pa je zares gromozanska in s svojim zvokom vsekakor premakne veliko zraka. Velika množica glasbenih sodelavcev in skupinski način ustvarjanja pa sta imela na Justina očitno tudi blagodejen učinek. I,i je gotovo njegov najbolj pozitiven album do tega dne in Justin je tu odkrito dobre volje.

I,i je spet nekoliko drugačen od ostalih albumov projekta Bon Iver, a ne tako radikalno, kot je bil v svojem času drugačen 22, A Million. I,i ni tako eksperimentalen, močneje se drži artpopovske viže s pridihom komorne glasbe. V tem pogledu je nova plošča nekakšna mešanica vseh dosedanjih podob projekta, na njej prevladujejo akustični instrumenti, uporabljeni na zanimive in nenavadne načine, tu so tudi razni zvočni okraski, ki služijo ustvarjanju ambienta in podpiranju občutja prej kot sestavi komada. Justin še vedno operira s plastenjem nasnetih vokalov, a so ti tokrat bolj jasni oziroma predvsem niso izgubljeni v morju efektov kot na prejšnji izdaji. Album je tokrat poln catchy melodij in dominantnih, neprežvečenih hookov, ki ga močno zaznamujejo, njegov splošni zven pa tokrat spominja denimo na glasbo seattelskega ustvarjalca Perfume Genius ali člana danes neaktivnega kolektiva Odd Future - Franka Oceana. Slednji je na i,i bojda celo sodeloval, a je obseg njegovega prispevka vprašljiv.

Komadi na i,i so močni in zapomnljivi, že ob prvem poslušanju gredo lepo v uho in tam tudi ostanejo. Prvi pravi komad na albumu po uvodnem Yi, torej iMi, je najbolj ekscentričen, z autotunanim hookom ter melodičnim naraščanjem pa lepo poveže to izdajo z avtorjevo prejšnjo ploščo. Grandiozni single Hey, Ma najbolje povzame zven celotnega albuma.  Besedila na novi plošči so najbolj pozitivna, kar smo jih do danes slišali v Vernonovem opusu. Na i,i se spet ozira navznoter, a tokrat ne črnogledo, temveč z velikim optimizmom, kar pa sicer pripelje do ne tako globokih in udarnih misli, kot smo jih bili z njegove strani vajeni do sedaj, še posebej v primerjavi s tistimi s plošče For Emma, Forever Ago. In tako pridemo do zanimivega vprašanja. Ali mora umetnik trpeti, da bi lahko ustvaril svoja najboljša dela? Seveda ne moremo pričakovati, da bi moral človek v imenu umetnosti žrtvovati svojo duševno zdravje. Vernon tu ne nastopi s svojimi najbolj ranljivimi besedili, kljub temu pa mu je uspelo z zelo pristnimi, vzpodbudnimi idejami, kar lahko razumemo kot dosežek že sam po sebi, takšni poskusi namreč redko doživijo tudi dobro izvedbo. To je najbolj očitno v komadu RABi, ki s pozitivno mislijo hvaležnosti album tudi zaključi.

Jesenski album i,i se torej lepo uleže v diskografijo projekta Bon Iver in dovrši cikel štirih albumov, ki predstavljajo štiri letne čase. Učinkovito zapolni razsežen prostor med ploščama 22, A Million ter For Emma, Forever Ago. Krog se zdi sklenjen, celota izvršena. Kaj pa bo torej s prihodnostjo projekta Bon Iver in Justina Vernona? Je to - to? Nič ni še dorečeno ne potrjeno, najbolje pa bo, če se bomo v misli na prihodnost držali zaključne misli tokratne plošče: »If you wait, it won’t be undone.«