Jazz Cerkno Records, 2023

Jezen času kamna je prvenec mednarodne in hkrati domače zasedbe Bop en Bras. Idejni vodja zasedbe je tolkalist Urban Kušar, čigar dosedanje delo poznamo iz zasedb Koromač in Nesesari Kakalulu. Preostali sodelujoči glasbeniki na plošči, ki je nastala v okviru rezidenčnega programa Jazz inkubator, pa so še trobentar Francesco Ivone, pozavnist Matjaž Kafol, tenorski saksofonist Andrej Thompson in altovski saksofonist Jure Boršič. O štirih od osmih komadov, ki so predhodno izšli na EP-ju Dugi Demo, je maja letos že pisal tudi kolega Jaša Potočnik. Za današnjo recenzijo bomo tako izhajali iz nekaterih že postavljenih temeljev.

Poudarek na brasih znotraj postave res narekuje zvočni potencial, toda postavitev je vseeno neortodoksna predvsem za lokalni prostor in če jo beremo striktno v kontekstu improvizirane muzike. Zunaj zamejitev takšnih kompozicijskih in filozofskih okvirjev imamo seveda svoje trubače, pihalne orkestre in vaške godbe. Vsi ti si funkcionalno delijo skupno izhodišče. Iz tega razloga bi Bop en Brasu lahko pripisali izrazito neworleanško podstat godbe, ki pa ne stremi zgolj k reprodukciji momenta zlate dobe pihalnih godb, temveč z arhaično postavitvijo gradi sodobnost.

Strukturno zasedba zaide v prosto improvizacijo zgolj mestoma, večinoma pa se drži linij znotraj forme, ki skrbi, da se glasba odvija urejeno ter smiselno, s premori in ponavljanji. Glasbeniki veliko časa namenijo grajenju teksture sozvočja različnih trobil v prepletu s tolkali in naivnemu kontrapunktu. V primerjavi z avstrijskimi sodobniki Shake Stew Bop en Bras ohranjajo distanco do popularnih afrobeat derivatov, ki, iztrgani iz konteksta, v celoti temeljijo bolj na zabavljaštvu kot pa na umetniški zvrsti. 

S tem v mislih lahko rečemo, da se plošče Jezen času kamna drži določena resnost, ki je razbremenjena z lahkotnim pristopom inštrumentalistov, toda vzpostavlja pozicijo, znotraj katere glasbeniki do muzike vzgajajo globok osebni odnos. To izpostavljamo v kontrastu s pristopom, ki je v slovenskem prostoru precej pogost ter vključuje zanemarjanje glasbene tradicije, prakse in vizije. Pri Bop en Bras je očitno, da čeprav glasbeniki kompozicijsko še niso na točki mojstrstva, na tem aktivno delajo ter vzpostavljajo lastno vizijo na podlagi tehnične zaokroženosti in izkušenj iz igranja v različnih zasedbah. 

Takšen pristop do glasbe in pa seveda postavitev zasedbe onkraj polja popularnejših godb je nekaj, kar Bop en Bras loči od podobnih ustvarjalcev. Če vzamemo za primer zasedbo Pantaloons, ki je sicer bistveno manjša, a temelji na isti funkcijski razporeditvi trobil, postane precej hitro jasno, da imajo Bop en Bras povsem drugačno pot. Njihova glasba je v našem prostoru kakor tuja, vendar ne zaradi neortodoksne zasedbe, temveč zaradi neortodoksne muzike, ki jo takšna zasedba izvaja, ter zaradi pomanjkanja lokalne tradicije in kulture za takšno muziko. 

Znotraj sveta pihalnih orkestrov kot tudi trubaških zasedb obstajajo določeni standardi tudi na lokalni ravni, poleg tega se obojih drži kontinuiteta delovanja v tem prostoru. Za Bop en Bras pa se zdi, da je njihova glasba veliko manj avtohtona. To nikakor ne pomeni, da ne sodi v ta prostor ali da ji s tega vidika karkoli očitamo. Izpostaviti smo želeli predvsem dejstvo, da jo lahko beremo kot umeščeno v glasbene vice, med klasično jazz postavitev in regionalen bras svet.