Cerkno, 18.–20. 5. 2023

Med osemnajstim in dvajsetim majem letos je v Cerknem potekala 28. izvedba festivala Jazz Cerkno, na katerem so nastopile zasedbe iz Slovenije in trinajstih drugih držav. Polja improvizacije, inovacije in prostomislečega jazza so bila razprostrta med free jazzom, sodobno improvizacijo in elektroakustično robno godbo, na Radiu Študent pa jih do potankosti raziskujemo v okviru dvodelne RŠ recenzije.

In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

V petek zjutraj je bilo treba ob kavi na kup spraviti zapiske doživetega večera. Neuki recenzent, prvič soočen z robno godbo, se je kot pijanec plota obupano oklepal vsakega fragmenta približno strukturirane linije v morju razpršenega zvoka. Besede so tekle, pa so večinoma ostale prazne, pozornost je nenehno uhajala nazaj k lokalcem, ki so zopet listali brošure. V petek nas je v Cerkljanskem muzeju čakalo predavanje o samoniklih hišnih koncertih, poldrugo uro po tem in nadstropje višje pa prva edicija Jazz inkubatorja, na katerem so zagodli Bop en Bras. Zatem recital in performans Črna skrinjica, zvečer pa koncerti Šalter Ensembla in zasedb Anorok Jureta Pukla ter Japanic Aki Takase. Ob omembi slednje je pisana, sivolasa druščina našpičila ušesa, padla je še ena runda piva, ko je možak srednjih let priznal, da se je postrigel prav zanjo, »za staro Japonko, ki spravlja klavir in folk pod komando«. Drugi so izražali svoje navdušenje nad festivalskim dogajanjem, ostareli domačin z lasmi v čopu pa je pripomnil: »Če bi človek sam to delu, bi bil vs cajt v luftu – kar nam tut pritiče!« V en glas smo temu vsi pritrdili.

Ob štirih popoldne smo se s pico v alufoliji odpravili na prvo od dveh okroglih miz festivala. Predaval je doktor etnomuzikologije, David Verbuč, čigar knjiga DIY House Shows and Music Venues in the US: Ethnographic Explorations of Place and Community je izšla predlani pri založbi Routledge. Antropološka študija ameriške samonikle scene DIY – oziroma naredi sam – je nastala kot plod Verbučevega dolgoletnega študija v ZDA, kjer je obiskoval različne skupnosti oziroma hiše in v njih tudi živel. Njegove perspektive je zaokrožala fotoreportaža iz večjih in bolj znanih hiš, kot je Villanova v Davisu, za konec pa je potekala še moderirana debata z Bigorjem. Verbučevemu predavanju je v glasbeni šoli sledil koncert zasedbe Bop en Bras, ki jo je vodil tolkalist Urban Kušar. Godba je slonela na melodičnih linijah pozavne, saksofona in trobente, čez katere je Kušar v svoji tolkalski preobleki postbopa slikal ritmične in aritmične vzorce. Bop en Bras so preigravali skladbe s svoje izdaje Dugi Demo, ki smo jo na naših valovih obravnavali tudi v pasjebombniški Svaštarnici.

Celoten nastop je potekal v kontekstu novoustanovljene cerkljanske rezidence Jazz inkubator, ki je in bo namenjena mladim in inovativnim jazzovskim zasedbam. Pester petkov spremljevalni program je zaključil glasbeno-pesniški performans založbe Črna skrinjica, s katerim so se predstavili mladi poeti Pino Pograjc, Urša Majcen in Lenart Sušnik. Ob elektronskih, improviziranih podlagah Jake Bergerja so recitirali svoje stihe na malem Gabrijelovem trgu, naravnost poetično piko na i pa je pridodalo dobro tempirano cerkveno zvonjenje. Sodobno, neposredno pesništvo je bilo presenetljivo dobro umeščeno v kontekst starega, podeželskega mesteca, v katerem je našlo svoj prostor.

Iz manjšega šotora, ki je stal ob prizoriščnem, je tudi tistega dne hitro zadišalo po kuhinji. Napokali smo se s štrudljem, golažem, kalamari, solato in aperitivi – po bolj ali manj srečnih naključjih smo se s posebnimi boni izmuznili nekam visokim cenam. Prizorišče je bilo v primerjavi s prvim večerom občutno bolj obljudeno, veliko je bilo tudi nemško govorečih turistov. Trume prišlekov so izražale navdušenje nad domačnim vzdušjem s cmokanjem, popivanjem in kramljanjem, vse skupaj pa se je sčasoma sprevračalo v blazino udobnega, kakofoničnega trušča. Sproti se je izkazala še posebej lepa lastnost cerkljanskega festivala – nastopajoči so se le redko zadrževali v ločenih prostorih. Namesto tega so poiskali svoje kotičke v jedilnici, pri šanku ali pa kar na hodniku med šotoroma. Tako kot smo na prvi festivalski dan ujeli nasmejanega Yoshihideja, smo naslednji dan zapazili Aki Takase. Raztreseno je iskala svojega kontrabasista, ki se je izgubil neznano kam. Ne gre mu zameriti, na odru se je namreč nazadnje vendarle prikazal.

Večer so kakopak otvorili mednarodniki Šalter Ensemble. Ni šlo zares za programsko, temveč predvsem za logično odločitev. Vso opremo, ki dektetu pritiče, bi tehniki le stežka montirali med medkoncertnimi pavzami. Šalterji, ki so Radiu Študent dobro poznani, so tokrat nastopili v nekoliko spremenjeni preobleki. Zvrstili so se Jonas Kocher s harmoniko, Gaudenz Badrutt z elektroniko, Ilia Belorukov s saksofonom, Estelle Beiner z violino, Samo Kutin s hurdi gurdijem, Irena Z. Tomažin z glasom, Tomaž Grom s kontrabasom in elektroniko, Alfred Lang s trobento, Elizabeth Harnik za klavirjem, Josef Klammer za bobni in z elektroniko, in to, draga špikerija, so bili vsi, hvala vam. Če smo včeraj povedali, da je bila inovativna raba saksofona neke vrste rdeča nit prvega večera, je v petek to vlogo igrala raba elektronike. Šalterji so ta relativno popularen element sodobne jazzovske godbe uporabljali v nebrzdani improvizacijski igri, na katero so se pripravljali na krajšem simpoziju v Benetkah. Predstavili so tri kompozicije. Prvo je pripravil Tomaž Grom, godba pa se je vrtela okoli lovljenja na videz naključno programiranega bobna, ki je uhajal vsem okvirom predvidljivosti. To vlogo je v kompoziciji Gaudenza Badrutta in Jonasa Kocherja zamenjalo lovljenje vizualij v obliki rdečih in belih kvadratkov, ki so se na zaslonih, nastavljenih publiki in nastopajočim, izmenjaje prikazovali v različnih permutacijah. V zadnji točki so preigravali kompozicijo pianistke Elizabeth Harnik, v kateri je vlogo dinamične strojevodje prevzela vokalistka Irena Z. Tomažin. Z izvirno rabo elektroakustičnih komponent in očarljivim poigravanjem z dinamiko so Šalter Ensemble popolnoma navdušili.

Po krajšem premoru je oder zavzel kvartet Jureta Pukla, imenovan Anorok. Točka je v luči dotedanjega dogajanja malce zbodla v uho – Puklova godba se je v igri držala klasičnih, linijskih struktur izmenjujočih se solaž, ki so se vlekle po kotičkih šotora. Zvezda sicer dokaj pozabljivega performansa je bil za recenzenta kontrabasist Joe Sanders, ki si je upal v svojo igro na neposreden in skorajda brezbrižen način vpeljati melodične linije. S tem je predrl kulisno vlogo kontrabasa, kakršna se pričakuje od bolj hierarhiziranih, linijsko naravnanih kvartetov. Pukl s saksofonom in Ralph Alessi s trobento sta se neumorno odbijala drug od drugega z virtuoznimi rafali, ki so poželi plohe aplavza od občinstva. Čeprav sta bobnarju Ferencu Nemethu in basistu Joeju Sandersu mestoma odstopala prostor, namenjen krajšim pasažam, sta s svojo melodično igro dominirala nad zvočno podobo godbe. Elektronike, s katero je šraufal Pukl, je bilo v godbi moč slišati le za vzorec. Namesto osrediščene, vodilne vloge, v kateri je sijala v kontekstu Šalter Ensembla, je imela tukaj vlogo rigidnih platen, na katere je zasedba v modalnem slogu nametavala raznovrstne odtenke. S svojim etosom je kvartet prepucal ušesa in se oddaljil od dokaj eksperimentalno naravnanih Šalterjev – s tem pa je bil oder pripravljen na zvezdo festivala, vredno sveže frizure. Sledil je nastop pianistke Aki Takase in njene zasedbe Japanic. 

Aki Takase, ki je na festivalu nastopila že tretjič, je tokrat igrala z novo zasedbo. Spremljali so jo njen pastorek, gramofonar Vincent von Schlippenbach, z umetniškim imenom DJ Illvibe, saksofonist Daniel Erdmann, kontrabasist Carlos Bica in bobnar Dag Magnus Narvesen. Nastop je bil nadvse impozanten, a izrazito komponiran, poleg tega je vseboval elemente šova, kakršnim do tedaj na festivalu nismo bili priča. Zasedba se je tako rekoč zrihtala za na oder: eraserheadovska pojava Daniela Erdmanna in venomer pokončna Takase sta narekovala briljanten performans, ki je popolnoma dominiral nad odrskim prostorom. Manira, s kakršno je postava godla, ne bi učinkovala vpadljivo niti na odrih največjega kalibra. V ušesa nam je najbolj segla presenetljiva solo točka DJ Illvibeja, ki je odigral svojo kompozicijo What is He Building. Pri zatemnjeni luči in ob sunkih abrazivnih glasov je virtuozno rolal osnutke različnih samplov. Kot kontrapunkt avantgardnemu Yoshihidi iz prejšnjega večera je von Schlippenbach deloval nadvse organsko, s čimer ni nikdar presegel konteksta zasedbe. Kvintet je igral od komada do komada, slišali pa smo kompozicije s plošče Thema Prima. Nastop sta dodobra začinila še Erdmannova anekdota o neuspešnem učenju vožnje v Berlinu – verjamemo, da v Cerkno ni vozil sam – in Takasejin klavirski performans skladbe Merry Christmas Mr. Lawrence v poklon nedavno preminulemu pionirju sodobne elektronike in članu Yellow Magic Orchestra, Ryuichiju Sakamotu.

Drugi festivalski dan se je tako zaključil. O tretjem in zadnjem dnevu smo zabeležili malo manj vtisov. Lahko bi suhoparno naštevali, kdo vse se je predstavil in kaj vse se je dogajalo, a to bi bilo docela izčrpavajoče. V spominu so ostali Konstrukt, ki so zažgali z dolgim setom brez premora, in Tiger Trio, ki so bile na odru naravnost prisrčne.

Recenzent je bil ob koncu nekoliko izčrpan, tudi ker so tovrstni festivali robne godbe navadno precejšen zalogaj. Po grobi oceni neukega zelenca, ki je bil na jazzu v Cerknem prvič, a zagotovo ne zadnjič, je bil festival izpeljan z najvišjo odliko. Bogat spremljevalni program je dodal piko na i za tiste, lačne vseh vrst jazza, dogajanje na glavnem odru pa je držalo konsistentno linijo abstrakcije, inovacije in svobodnjaštva. Nastopajoči so temeljito prevpraševali robove in skrite kotičke jazzovske prakse, s čimer so dodobra prevetrili še najhladnejšega in najbolj laičnega obiskovalca. Na kratko: bilo je izvrstno. V megli gina in jazza smo kakšen omembe vreden trenutek morda izpustili, a miniature takšnega doživetja se besedam tega sveta rade izmuznejo. Kje drugje bodo penzionerji stali bok ob boku z mladino, omamljeni od gramofonarskega nojza, svobodnjaškega jazza in čudaške improvizacije, če ne v Cerknem. 

Publika je ploskala, kalamari so se jedli, pivo se je pilo, in kot bi mignil, smo že ovinkarili nazaj do Ljubljane. Cerkljansko kroniko je pisal Jaša Potočnik, vozniško, moralno in splošno asistenco je nudil Luka Hreščak, v ozadju pa se je vrtela skladba Monday in Budapest zasedbe Japanic.

https://www.jazzcerkno.si/