Metropolis, 2014

Izid nove plošče slovensko-hrvaške skupine Borghesia, ki je v svoji prvotni inkarnaciji delovala med leti 1981 in 1995 ter ob tem pustila svoj pečat tako na evropski kakor tudi na jugoslovanski alternativni sceni, po dvajsetletnem premoru s seboj prinaša kar nekaj odprtih vprašanj ... No, začnimo z zgodovino. Ustanovitelja, Aldo Ivančić in Dario Seraval, sta kmalu po obeh kasetnih prvencih in plošči „Ljubav je hladnija od smrti“ iz leta 1985 podpisala pogodbo z belgijsko založbo Play it Again Sam. Dvojec je bil priča številnim mikrozgodovinam lokalnih subkultur in provincialnosti punkerskega Pulja, zaradi česar sta boljše življenjske pogoje kot študenta filozofije poiskala v Ljubljani. Ker je v njunem primeru umetnost izenačena z življenjem, je bila burroughsovska provokativnost drža, skozi katero je skupina raziskovala teme človeške odtujenosti in spolnih identitet. V slovenski prestolnici sta se Aldo in Dario srečala z razvito video-sceno pri Teatru FV-112/15 in se kmalu kreativno združila z Nevenom Kordo, Zemiro Alajbegović in Goranom Devideom. Slednji je umrl zdaj že davnega leta 1989. Borghesia je že zgodaj zaznamovala moč medijske paradigme, saj so vizualni vložki poudarili živost Seravalovega performativnega nastopa; podobno kot njuni sodobniki Laibach pa so lahko 'klasični' bendovski status relativizirali v prid umetniškega početja. 

In zaradi odprtih vprašanj, za katera smo rekli, da jih bomo postavili, pospešimo zgodbo z after-lifeom skupine: Ivančič je skozi paralelno delovanje kot didžej Diska Študent skozi svoje roke v slovenska ušesa prinesel tudi prve rap, techno in punk plošče, Seraval se je zaposlil na Mestni občini Ljubljana na Oddelku za kulturo. Ivančič se je ukvarjal s produkcijo, Seraval pa je tudi ostal glasbeno aktiven. Pred kratkim je predstavil solo ploščo „Emomehanika“, kose glasbe iz predstav za postgravitacijsko gledališče. 

Za ploščo „And Man Created God“ je pomembno to, da je pred njeno izdajo leta 2009 Borghesia objavila CD „20th Century – Selected Works“ z na novo objavljenimi in remasteriziranimi skladbami Borghesie iz osemdesetih let. Eno od napovedanih vprašanj je, ali ime skupine še zmeraj zveni kot provokacija, kot sinonim za razred, ki lahko kmalu izgine. Drugo je, ali je nova skupina kontinuiteta te iste Borghesie, in če je, kje sta potem Neven in Zemira? In končno – izvirna Borghesia je bila vezana na popolnoma drugačen sound - ali gre torej z novo Borghesio zgolj za nadaljevanje zasedbe Bast? Na vsa ta vprašanja skupina odgovori z jasno politično držo, z nečim, kar je sodobna glasba pozabila v procesu identitetnega slaloma skozi korporativno sodobnost. Ob nevarnosti, da recenzijo obremenimo z artikulacijo socioloških terminov, čeprav bi lahko rekli, da s citati Walterja Benjamina in gostovanjem Slavoja Žižka dejansko koketirajo s tovrstnim diskurzom, zgolj poudarimo, da se njihovo 'estetsko' in 'politično' zelo spogledujeta.

Na to napeljuje predvsem politično angažiran komad '194' - ta se začne z vzhodnjaško zvenečim loopom in "Manifestom za spremembo" palestinskih študentov iz Gaze - ki ne bi mogel biti bolj 'posrečen' [sic], saj smo priča ubijanju civilistov v koncentracijskem taborišču s strani izraelske armade kot v perverzni inscenaciji antične arene. 'Posrečeno' [sic] ali pa ne, skupina je naši generaciji v lokalnem kontekstu zavračala družbo spektakla in nam podala svojo verzijo Guernice. Kot opombo omenimo, da je leta 1999 Ivančič gostoval na plati Meire Asher, „Spears into Hooks“, radikalne judovske umetnice iz Izraela, katere izročilo referira na vojno in brezsmiselnost njenih posledic.

Kar se tiče uvodnega komada „We Don't Believe You“, lahko rečemo, da zborovski aranžma ni nič posebnega, čeprav so v njegovi produkciji sodelovali vsi prvoborci ljubljanske civilnodružbene scene, s čimer se bend avtolegitimizira. Ne le zaradi tega, kakor bi rekli ciniki, ker je angažiranost le nostalgična, ampak zaradi splošne zamorjenosti materiala. Borghesia je tukaj prvožogaška in neprepričljiva, podobno kot zagrebški Le Zbor. Pri ostalih komadih je jeklo subverzivnosti bolj dostopno širšim množicam kot gverilska akcija na radiofoniju - nekaj podobnega so včasih počeli Psychic TV s komadom „Godstar“. Ob referenčnosti imen komadov avtorji vzpostavijo dvojne kode, omenimo le „Kaufen Macht Frei“ in „Todos Para Todos“, in s tem parafrazirajo civilizacijo, tako da pripeljejo poslušalstvo v antiutopično območje. V to sodi tudi močna vizualna podoba albuma. Koncept fotografskega duba, ki je bil predstavljen aprila v art-galeriji Greta v Zagrebu, bo kmalu predstavljen tudi publiki na skorajšnji Sajeti. Kot zaključek lahko rečemo, da se Borghesia niti ni kaj dosti spremenila, spremenili so se časi, in s tem tudi leta, ki jih njeni predstavniki držijo na svojih plečih.

In še kot rezime, z novo ploščo Borghesie smo dobili kopico protestnih pesmi, katerih pravi čas šele prihaja ...