rx:tx, 2023

Sedem let je že mimo, odkar je Borka postregel s kakšnim šopkom svojih novih bitov. In če so kritična peresa že v času njegovih prvih dveh izdaj v letih 2012 in 2016 razpredala, da gre relativno redkost izdajanja njegovega samostojnega izraza v neki meri pripisati vsestranski in obširni naravi njegovega glasbenega udejstvovanja, je torej tokratni presledek v tej luči še lažje razumljiv. Borja Močnik še naprej fura dve radijski glasbeni oddaji, piše glasbene kritike, še naprej je eden od voznikov založbe rx:tx. Jimmy Barka, v katerem je ena od dveh didžej glav, še naprej brca – in to vedno širše in dlje od epicentra. V vmesnem času je Borka, kar zadeva glasbeno produkcijo, našel čas tudi za ustvarjanje v medgeneracijskem veznem členu nibo skupaj z niksonom, predvsem pa je postal del ekipe Jazz festivala Ljubljana. Busy model. Tu in tam še kakšno zarola, leta 2023 pa je končno, kot rečeno, po sedmih letih, pri založbi rx:tx pripravil svoj naslednji mini album z naslovom Places.

Na platko, ki je v fizični verziji krajša, in sicer sedempalčna, je torej vtisnjenih osem placev, ki jih je Borka obiskal na svojih potovanjih. ZDA, severna Afrika, Indija, Jadran. A kljub temu, da je njegova glasba močno vzorčno zaznamovana, Borka ne uporablja etnogeografskega lociranja z uporabo značilnih godb tamkajšnjih glasbenih tradicij, pač pa se obrača navznoter, v občutke, obrise in v danes že popačene, verjetno idealizirane spomine.

Tako je glasba na plošči pravzaprav svetla, ni ukleščena v Borkine poprej nekoliko rigidnejše ritmične okvire, je bolj sproščena tako z vidika ritmike kot melodije in tudi semplanja. Njegove značilne slojene sintovske linije se tokrat prepletajo z več občutka, namena, že v prvem komadu zarišejo zavidljiv prostor operiranja in s tem v nadaljevanju le še nadaljujejo, basovski spekter je še naprej močan in trden, inštrumentalni vzorci so še bolje kot prej stkani in skriti v zvočno platno, za cinematične učinke pa se pojavljajo tudi sempli govora. Bobni so manj kvantizirani, bolj gruvajo, dihajo. Tudi v dinamiki, dropih in aranžmajih čutimo, da je v motivu za ustvarjanje nekaj več, da so to bolj ali manj jasne slike oziroma miselne, duševne, podzavestne skice, ki jih Borka izredno spretno zrcali v glasbo. Vse je na pravem mestu in v primerjavi z njegovimi prejšnjimi bitovskimi paletami zveni precej bolj organsko. 

Tako nas Borka s seboj vzame v svoje kotičke sveta, zavrti se nam od močne omame galicijskega žganja, popelje nas skozi Dolino smrti, začutimo lahko urbani, skoraj že karibski utrip juga Floride in še in še. Muzika je resnično na novem nivoju, iz nekako plavajoče, nekoliko neodločne, a vsekakor izvirne je na tej plošči res meso postala. Je oprijemljiva, skoraj plastična in zelo nazorna, kljub temu, da gre v njenem bistvu za preslikavanje avtorjevih notranjih občutkov in ne zgolj geografskih točk. 

Očitno dejstvo je, da je Borka z leti postal še boljši producent in morda mu je samostojna kreativna pavza celo koristila. Plošča Places je njegov zvočno najmočnejši, najkompleksnejši in aranžmajsko domiseln, najzanimivejši izdelek. Poleg tega ni zgolj šopek bitov, nabranih iz njegovega trenutnega producentskega igračkanja, obogaten je s sentimenti, z drobci poslušalki sicer neznanih Borjinih motivov ter doživetij in predstavlja nekakšno terapevtsko, oplemeniteno osebno izkustvo, pretopljeno v glasbo. To se pozna tudi v muziki. Alkimist Borka je nedvomno dostavil svojo najfinejšo in najlepšo platko doslej. In če je že za njegove prejšnje izdelke veljalo, da se nam s poslušanji razkrije vse več detajlov, bomo lahko Places poslušali v nedogled.