BORUT KRŽIŠNIK: DANCING MACHINE

Recenzija izdelka
17. 1. 2021 - 19.00

Claudio, 2020

 

V tokratni Tolpi bumov plešemo s stroji domačega skladatelja Boruta Kržišnika. Govora bo o njegovi zadnji izdaji, naslovljeni Dancing Machine, ki je izšla decembra lani pri založbi Claudio Records. Kot namiguje že samo ime, se skladatelj na albumu ukvarja z idejo umetne inteligence. Tematika v striktno zvočnem smislu morda ni prva asociacija, vseeno pa jo je vredno izpostaviti, saj predstavlja konceptualen okvir albuma. Vsaka kompozicija je okno v skladateljevo razmišljanje, skozi katero lahko dobimo vsaj droben vpogled v tok misli, iz katerega izhaja. 

Zvočno so kompozicije postavljene dihotomno. So komponirane in improvizirane, izvedene v živo in programirane na računalniku. Prav s takšno dihotomijo in prepletanji se izrazita domiselnost in odprtost skladatelja. Kjer bi se mnogi osredotočili na eno ali drugo metodo skladanja, Borut ubere svojo pot in se okoristi z obema. Programiranje glasbe v softwareu predstavlja serialistično utopijo, saj so lahko parametri posameznega tona nadzorovani absolutno natančno. Zven, artikulacija, glasnost ali dolžina tako niso več prepuščeni izvajalcu in podvrženi fizikalnim zakonom sveta, v katerem ta deluje. 

Računalniško programiranje zvoka seveda ni nova ideja. Z njo so se poigravali že skladatelji v 20. stoletju, ko se je pojavila tehnologija, ki je to omogočala. Z digitalnim se izgubi fizikalna omejenost izvajalca, vendar pa je to dvorezen meč. Po eni strani omogoča realizacijo del v njihovi najčistejši obliki, tako kot jih sliši skladatelj. Enako hitro pa lahko vodi zgolj v tour de force softwarea in ne odraža več skladateljeve kreativnosti. Virtualni orkester lahko z nekaj kliki pripravimo do tega, da zaigra več tisoč tonov naenkrat. S tem se praktični vidik izvajanja kompozicije trivializira. Skladatelju se ni treba ozirati na sposobnosti izvajalcev in specifičnosti njihovih inštrumentov ali na finančni in prostorski vidik vzdrževanja orkestra. Obenem to pomeni, da mora skladatelj sproti ustvarjati lasten kriterij, po katerem sprejema ustvarjalne odločitve. Z odsotnostjo izvajalca pa se izgubi tudi možnost napake, kar lahko razumemo pozitivno ali negativno. Računalnik skladbam ne bo dodal ničesar, česar mu ne ukažemo, nikoli se ne bo uprl svojemu skladatelju. 

Z vpeljavo umetne inteligence v kreativni proces torej vstopimo v povsem novo polje zmožnosti. Skladatelj sam v spremnem tekstu albuma oriše pomen umetne inteligence v produkciji. Zapiše, da delo za tekočim trakom ni delo, ki bi človeka izpolnjevalo in ga navdajalo s ponosom, da je koristno porabil svoj čas. V tem primeru je avtomatizacija osvobajajoča, čeprav jo je na neki ravni absolutno treba nadzorovati. Podobno lahko razmišljamo tudi o kreativnem procesu. Software izloči težaško delo tehnične izmojstritve inštrumenta. Skladatelj ni podvržen omejitvam, če le izvzamemo problem nenaravno zvenečih akustičnih inštrumentov. Pa tudi ta ni velik, saj so sampli inštrumentov v profesionalnih spletnih knjižnicah zvokov že prešli ločnico, ko bi jih laični poslušalec lahko označil za nenaravne. Ustvarjalcu torej preostanejo le ustvarjalne odločitve, kaj uporabiti in kdaj to uporabiti. Stroj osvobodi človeka. 

Na albumu Dancing Machine se vse, kar smo omenili do sedaj, kaže v precejšnji raznolikosti kompozicij. Kljub odsotnosti idiosinkratičnosti, ki bi jo na mikroravni vnašali izvajalci, skladatelj na ravni kompozicij poskrbi za razgibanost, spontanost in nepredvidljivost. V naslovni skladbi Dancing Machine lahko slišimo razvoj teme skozi prepletanje tremolov godal s konstantnim ritmičnim pulzom tolkal. Borut v kompoziciji spaja različne dele, ki se kot bežne misli prikradejo v fokus in potem spet stečejo proč. 

Skladatelj skupaj z virtualnimi akustičnimi inštrumenti  uporablja tudi razširjeno zvočno paleto, ki ni značilna za tradicionalni orkester. Ti predstavljajo teksturne elemente, s katerimi ustvarjalec gradi različna razpoloženja. Kot drug primer lahko izpostavimo skladbo Capricious Electrons, ki je zgrajena okoli hitrih poddelitev pulza. Pri tem se zdi, da ima skladatelj ponotranjeno zavedanje fraziranja, saj odigrane pasaže kljub temu, da bi lahko trajale neskončno, zvenijo človeško. 

Pomislimo takole. Kdor piha v rog, mora na neki točki vdihniti, medtem ko računalniku ni treba. Za pihalne sekcije v Borutovih kompozicijah pa se zdi, kot da dihajo. Fraze, ki so v skladbah podrobno stkane, so skupaj z rabo večinoma tradicionalnih orkestrskih inštrumentov dovolj prepričljive, da se bo marsikateremu poslušalcu zdelo, da posluša koncert živega orkestra. 

Nov album digitalnega orkestra Boruta Kržišnika
 / 2. 6. 2013
Recenzijo Dancing Machine zaključujemo z odmevom tiste, ki jo je o albumu Lightning pred osmimi leti spisal Anže Zorman. Skladateljev pristop k ustvarjanju se v tem času ni veliko spremenil, a je prav to dejstvo vredno izpostaviti. Vztrajnost in raziskovanje obrodita sadove in zdi se, da se Borut tega zaveda. Prav tako bo držalo, da takšne glasbe v etru našega radia verjetno ne slišite pogosto, če seveda ne zaidete do Godbenega imperializma. Legitimnosti pa ji ne dajejo tehnološka specifičnost, mednarodna odmevnost in skladateljeva alter preteklost, temveč predvsem njegovo kreativno delovanje, ki se v najbolj naivni obliki pokaže že pri iznajdljivem oživljanju kompozicij brez potrebe po establishmentu v obliki živega orkestra.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness