Claudio/KUD France Prešeren, 2013

Svobodo kot svoj umetniški credo Borut Kržišnik elokventno opredeli na notranji strani ovitka svojega novega albuma Lightning. Kot pravi, je improvizacija lahko svoboda od kompozicije, programiranje glasbe pa je lahko osvobojeno limitacij inštrumenta. A ta negativna svoboda se mu zdi manj ključna od perspektive pozitivne svobode, torej kapacitete in svobode za nekaj. Lahko bi se reklo, da je slednja pogojena s prvo, pri čemer lahko v ta kontekst zelo plastično postavimo glasbeni opus Boruta Kržišnika. 

Ta je v drugi polovici osemdesetih ter tekom dela devetdesetih deloval na robnem, a izpostavljenem delu takratne slovenske glasbene scene in predvsem z grupo Data Direct kreiral izrazito transžanrsko godbo. Ta se je mestoma sicer spogledovala s simfonično klasično glasbo, a se je hkrati izrecno odmikala njenemu formalizmu. Precej bližje je prišel tovrstni glasbeni obliki z Magatrejskimi zgodbami iz leta 1997 in s sledečimi tremi albumi ter obilico projektno spisane glasbe za film, ples in druge umetniške forme. 

Ključna zunanja specifika njegovega skladanja je to, da sklada zase oziroma za svoj lastni orkester, saj konkretno glasbo ustvarja na računalniku, iz vnaprej posnetega inštrumentalnega materiala, odigranega s klaviaturami in miško. A še bolj kot s to ustvarjalno oziroma avtorsko celovitostjo se Kržišnikova glasba odlikuje s strukturno živahnostjo, ki deloma korespondira z dramaturškimi zahtevami filma in plesa, deloma pa je v njej slutiti odmev njegovega zgodnejšega dela v vodah industrialne, jazzovske in rockerske avantgarde. 

S to tehnično in formalno osvoboditvijo Borut Kržišnik na albumu Lightning, izdanem pri angleški založbi Claudio Records - ta kani v prihodnje izdati tudi njegove preostale albume -, pristopa k idiomom sodobne klasične glasbe. Ti so izbrano polje, ob katerem se ukvarja z osmimi izredno evokativnimi skladbami, ki še najbolj često spomnijo na filmsko glasbo. Pa ne na to sodobnejšo, ki filme bolj kolorira in afektira, marveč na tisto starejšo, ko je igrala neprimerno močnejšo narativno vlogo. V namen internih dramaturških struktur posameznih skladb se v teh nizajo standardni gibi in geste filmske glasbe, pri čemer so ti zvočno realizirani čez opno avantgardne jazzovske in rockovske, občasno celo elektronske glasbe. Ob tem je treba reči, da vsled subtilnosti teh jezikovnih zlitin ni moč govoriti o eklektiki, marveč kvečjemu o izredno gibkem jeziku, ki vseskozi ostaja v polju sodobne klasične glasbe. 

Skladbe odlikuje izrazit poudarek na narativnosti in vsako od njih je moč brati že skozi njihov naslov. Zgovoren je že v imenu podan koncept albuma, ki se ukvarja z iskrenjem, z udari energije, s cikličnimi procesi rušenja in gradnje in nenazadnje z revolucionarnim potencialom in tradicijo. Na eni strani najdemo inherentno nasilje in eruptivnost stvarstva, na drugi težnje po njunem obvladovanju. Le ena skladba se dejansko nahaja na strani blazirane obvladanosti, pri čemer je nekoliko ironično naslovljena Memory Prism. V njej v nekem romantičnem vzdušju valujejo stilizirane grožnje, ki pa nikoli ne izbruhnejo ali izpadejo iz tirnic ubranosti. Iz začetnega mrmranja slutenj se skladba nadaljuje kot nežen valček, nemara nek poslednji ples, ki ga ob koncu brez pretiranega okolišenja zagrne mrak.     

Na drugih dveh straneh te skladbe, ki stoji nekje na sredini plošče, večino časa preživimo v bolj nemirnih in ritmično nadrobljenih skladbah. Verjetno najbolj epska je uvodna Persistence of Flesh, v kateri se kot notranja dinamika viharja čez skoraj rockerske ritme valijo in trgajo zavese godal, ki mimo zloveščih pihal večkrat vzletijo kot ptice, in včasih ni povsem jasno, kolikšnega dodatnega programerskega tretmaja so bili deležni posneti inštrumenti. Tekom komada se vrstijo dramaturški obrati in z enim od njih se komad – ki bi si sicer lahko vzel še precej več prostora -  po dobrih šestih minutah jedrnato zaključi. Ta jedrnatost iz popularnih godb se še nadaljuje v komad Invisible Borders, iskriv s temačnimi in disonantnimi odtenki, ki nikakor ne morejo razbiti pritajene dinamike komada, ki se mu to zgodi šele v sledečem Breakthrough, polnem skoraj herojskega patosa in urgentnih, morda brezupno bežečih violin.

Nekatere druge skladbe se še posebej spogledujejo z elektronsko glasbo in posamezni segmenti skladbe Unrest bi se zlahka znašli na kakem albumu Murcofa, sam začetek skladbe, ki jo poslušamo v podlagi, pa z nekaj svobodne asociacije spomni tudi na nek komad dvojca Autechre. V tej skladbi, sicer edini z nekaj živo posnetega muziciranja violinista Klemna Bračka, se Kržišnik sicer tudi najbolj oddalji od prevladujočega formata klasične filmske muzike in se spusti globoko v nedrje komponiranih improvizacij sodobne avantgardne glasbe. Verjetno je moč slutiti, da je na delu spontana glasbena ideologija alternativnih scen, ko postavim to skladbo, naslovljeno Rules of Disorder, za osebno najvšečnejši del albuma. Več kot zgovoren komentar na to verjetno postavi kar sam naslov skladbe.

Sicer pa naj za konec podam še opažanje, da je tovrstno glasbo, ki jo bomo poslušali v nadaljevanju, na našem mediju moč slišati le izjemoma. Nemara je moč reči, da albumu Lightening izhodiščno RŠ legitimnost podajo šele tehnološka specifičnost, mednarodna odmevnost in alter preteklost njenega avtorja. Posebnega mnenja o tem sicer nimam, je pa vseeno fino, da je vsaj ta primerek tovrstne godbe našel pot na frekvence vašega najljubšega radia.