Založba Kapa, 2017

Poletja je konec in Bowrainow novi album Distracted se tega močno zaveda. Še sled spomina na občutenje toplote sončnih žarkov na zagoreli koži je izparela. Megla se je spustila nad prestolnico in ljudje so si končno dovolili dopustiti izraz temnejših čustev. V tej jesenski stvarnosti torej svoje mesto samozavestno zasede druga dolgometražna izdaja Bowraina, starega znanca domače glasbene scene. Distracted, izdan pri Založbi Kapa, nas je že 27. oktobra v svoji digitalni verziji zazibal v mrtvaške praznike, od jutri naprej pa bo na voljo tudi v obliki vinilne plošče.

Bowrain se je od precej bolj naelektrenega prvenca Far Out, izdanega v letu 2014, prek nekaj singlov in EP-jev z Distracted odločil vrniti k osnovam in mehkobam, ki mu pritičejo. Seveda to ne pomeni, da je Tine Grgurevič oz. Bowrain svoje kompozicije zdaj zreduciral na gole klavirske zvoke ali izgubil lastni umetniški izraz. Pravzaprav mu je nekako uspelo ravno nasprotno – kljub sorazmernemu odmiku od klaviaturskih sintov nazaj k prepariranemu klavirju je ohranil tisto bowrainasto jedro. V sedmih skladbah z albuma Distracted nas tudi že s pomenljivimi naslovi vodi po čustveni poti prebežnika, in v tem nekako ne izpade pretenciozno.

Brez namena vlečenja vzporednic s poznanimi mojstri prepariranega klavirja že omenjeni provokativni naslovi kompozicij v kombinaciji z muzikalno esenco hitro spomnijo na album What If, s katerim je Hauschka v začetku letošnjega leta preizpraševal utopične in distopične verzije prihodnosti, le da Distracted to počne v sedanjosti, ki pač v duhu ponavljanja zgodovine privzame možnost trajne aktualnosti.

Za vzneseno otvoritev s svojo sinkopirano ritmiko poskrbi skladba A New Beginning. Napove razburkano potovanje, ki skozi medij glasbe zavzame precej čustveno perspektivo prebežnika današnjega časa. V uvodu dominira predvsem ritmiziranost tipkanih udarcev klavirja, ki udarjajo ob prepreke, fizične in v tem konceptualne. Iz tega se hipno razvije repetitivna melodična linija, ki ji v kratkem dihu na pomoč pristopi elektronska atmosfera. Z dobrim izkoristkom stereo zvočnosti nam ta uvodna skladba napove obenem optimistični in histerični razplet dogajanja, uvodu primerno pa vzdušje obstane na točki vmes – na točki upanja. Precej pozno priključeni vokali, ki razvlečeno prepevajo nekaj, kar se sliši kot »I Am Away«, dramatični lok kompozicije povlečejo h koncu, zaključek pa je skoraj abrupten.

Sledi nežnejša, bolj melanholična Saudade. Zasanjani klavirski liniji se tu priključijo elektronsko zmanipulirani vokali, kakršnim se Bowrain na drugem albumu ne izmika, le umešča jih vidno bolj prefinjeno in premišljeno v primerjavi s prvencem. Bowrain idejne zasnove kompozicij prepleta z nežnostjo, tako da nam mimo podrobnega poslušanja prepleti in razpleti skorajda uidejo – kompozicije se zdijo kot ena sama misel.

Počasi nato preidemo v Asil, ki se v nasprotju s poimenovanjem uvede skoraj preveč veseljaško. Tu prevladujejo durovski razpleti akordov, v kontekstu celote albuma pa nas klavirski ostinati skoraj zdolgočasijo – vendar to v razmerju z naslovom skladbe deluje paradoksalno smiselno. V zadnjem delu kompozicije se prek nežnega drona razvije čustveno nabit vrhunec. Bowrain na albumu Distracted rad koristi takšne vrste dramaturgijo, ko se iz monotonosti v zadnji tretjini posamične skladbe nenadoma pripeti zelo napet razvoj.

Če je bilo že v uvodu nekaj govora o ritmičnih igrah, nam kompozicija Time te ponudi z zares odprtim srcem. Napete tolkalske linije spominjajo na ure, budilke, čas. Ravno pa, ko se poslušalcev možgan zave vseh elementov, kompozicijo  prekine besedilo Time moves so fast today. Prenasičenost v zvoku se tu nekoliko preveč dramatično izmenjuje z govorjeno besedo in skladba nasploh zaniha v pretirano teatralnost.

Ko se Time po horizontali vleče v prepad in nas že ujame v občutek brezizhodnosti, pa nenadoma vstopi Refugee. Ta loku albuma ponovno vcepi dramaturško izpiljen in s tolkalsko linijo obogaten premik od čistega do zasičenega, suspendiran v duhu zasedbe Nick Bärtsch Ronin.

Počasi se torej bližamo koncu, in čeprav morda nekoliko prikrito, nam na tem mestu skriva še dva ključna zvočna dogodka. Continuum 2 se v zvočnem smislu skrajno približa krajinam prvega Bowrainowega dolgometražca. Glavne poudarke postavi na nasičenosti in obdelanosti zvokov. Podobno kot uvodna skladba tudi Continuum 2 pospeši v tempu in upanje potiska k razpletu – tu se ponovno vprašamo, kam točno nas pelje zgodba plošče Distracted. Dokončno pa se nato tenzije, bolečine in strahovi s skladbo Home 2 zaokrožijo v nežno, optimistično zvenečo zvočno krajino.

Kar je možno interpretirati v nekaj tako osebnega, kot je umetnikova lastna gonja po miru in varnosti doma, in hkrati tako odprtega, da privzame možnost skrajne politizacije, enostavno mora najti prostor znotraj sodobne družbe in heterogenega poslušalstva. Distracted ni namenjen niti splošnejšemu niti določenemu specifičnemu izseku populacije, vseeno pa omogoča, da lahko preštevilen posameznik in marsikatera skupina nit Bowrainove pripovedi vzame za svojo.