Airfono, 2024

Brama. Brama. Brama. Brama. Tako nekako se, če gre verjeti okcitanski folklori, oglaša jelen na paši. Priča smo jelenjadi drugačne sorte – takšni, ki se dere malo drugače. Ta sorta rogatih sodoprstih kopitarjev se je namreč spoznala z vso bogato tradicijo okcitanske folk godbe, doživela razvrat globaliziranega kapitalizma, med brskanjem po YouTubu naletela na saharske puščavnike s stratocasterji, zagonila vrtoglave vsote za butične kitarske efekte in za povrh pod prste dobila še srednjeveški hurdy gurdy. To je Brama – francoska psihedeličnorockerska zasedba, ki je septembra letos pri založbi Airfono izdala svojo drugo, istoimensko ploščo.

Psihedelični rock dandanes ponuja tako široko paleto vzorcev, idej in frazemov, da zlahka odigra vlogo praznega označevalca. Odmev na vokal, reverb in distorzijo na kitaro, krautrockersko mašinsko bobnanje za podlago, pa že plavamo – kam, ni važno. Najbolje je, da vsemu skupaj pridodamo še nekaj pristne eksotike – po ščepec z vsake celine. Brodolomci s potapljajoče se ladje, ki sliši na ime psihedelija, nas spominjajo na temačno perverzijo Walterja Benjamina in njegovega raziskovanja okoliščin nastanka glasbe v dobi mehanske reprodukcije. Po Benjaminu je v neke vrste protofisherskem slogu sama vsebina muzike nepomembna, kajti v današnjem času, torej v času mehanske reprodukcije, bo vsakršna mejnost, brezkompromisnost ali drugačnost – zlepa ali zgrda – na neki točki postala subjekt kapitala v procesu reapropriacije. Po Benjaminu se tako ključ do političnosti – in do potencialne kritičnosti muzike – skriva v okoliščinah njenega nastanka. 

Za naša, globalnih tokov vajena ušesa se muzika, izvzeta iz mehanske reprodukcije, pojavlja zgolj kot prikazen. Puščavnik in njegov stratocaster, ki v 128 kilobajtih na sekundo krožita po puščavniških Nokiah, ali pa neko dekle iz razpadajočega bloka, katere mladost je za svoje tri frendice za venomer ovekovečena na na roko pobarvanih domačih CD-jih. Kako fantastično! Prav zares fantastično – kajti, če bi kolega Walter dandanes brskal po netu za psihedelijo, bi hitro ugotovil, kako brezmejne so možnosti za komodifikacijo še tako nišne muzike, ki se na vse pretege trudi obstajati onkraj okvirov zahodnjaške glasbene mašinerije.

Tudi okcitanska četverica je dodobra potunkana v sveže trende globalne psihedelične muzike. V postavi, ki šteje Paola Gauthierja z bobni, Amandine Pauvert s hurdy gurdyjem, Simona Guya s kitaro ter Antonyja Mirande z basom, pri čemer se vsi znajdejo tudi za mikrofonom, predstavlja četverica tiste sorte eksperimentalo, ki jo lahko slučajno ujameš na Drugi godbi. Barvita naslovnica, skrivnosten imidž, dovolj neke površinske čudnosti, da na prvi pogled zaradi nekakšnih muzikoloških prvin spominjajo na Saidov orient, a vseeno dovolj plesni, gibčni, prijetni in poslušljivi po vseh standardih zahodnega udobja. Posegajo pa vsepovprek.

Po ušesih se nam sukajo klasike puščavskega rockas tuareških peščin v slogu Mdou Moctar, Tinariwen, Tamikrest in podobnih bendov, do katerih zahodni svet, kot smo o tem na naših valovih že govorili, vzpostavlja fascinantno orientalistično afiniteto. Poleg tega nam ne uidejo povezave z zahodnimi premiki v psihedeliji, od čudaških zvokov z one strani Oceana v stilu Animal Collective ali Palm do progresivnih, razsekanih in nemirnih ritmov, ki spominjajo na Bramine sonarodnjake Poil. Toda na njihovo srečo štirico iz osrednje Francije od reciklažnih mešetarjev kalibra Khruangbin loči vsaj neka mera umeščenosti v lokalni kontekst. 

Če pobrskamo po platformi Rate Your Music, na kateri svoje zapiske radi puščajo tisti najbolj zagrizeni, predani in poznavalski glasbeni feni z vsega sveta, na zavihku Brama hitro odkrijemo naval insajderskih informacij, ki jih je bralcem zaupal neki lokalni francosko govoreči strokovnjak. Kakšne pohvale! Junaška štirica kombinira hurdy gurdy s tradicionalno folk glasbo iz Okcitanije, besedila pa piše kar v okcitanščini s pomočjo lokalne 72-letne pesnice. Vse to je v kratkem pogovoru na Instagramu potrdila tudi mlada bevskajoča jelenjad iz Okcitanije – Brama je ponosno in dostojno vključena v svoj lokalni kontekst, po globaliziranih prvinah od Pakistana do Sahare pa posega, ker je, kot ugotavlja taisti uporabnik, psihedelija dandanes preprosto brezmejna. 

Da ne pride do kakšne zmede. Istoimenska plošča Brame je sama po sebi res fina. Plesna, gibka in funky – ne jemlje se preresno, ko šaljivo koketira z značilnimi, nemalokrat slišanimi progrockersko-psihedeličnimi rifažami in vedno znova preseneča s hurdy gurdyjem, ki, utopljen v efektih, stalno briše meje med melodijo in teksturo. Ujame nas v trans, v roke nam položi kitarske palčke, pod noge bogato okrašen pedalboard kitarskih efektov, pred usta pa mikrofon – komadi nam dajo tisti šus, ki si ga želimo. Je pa nadvse zanimivo, kam danes zavija psihedelija. 

Pred dobrimi petdesetimi leti, ko so bili tile valovi še v mladih letih, se je nek povprečen model navdušil nad svojim lokalnim Budom iz predmestja,se brezsramno odel v sari, nabil s psihedeliki dvomljive kvalitete in v svoji luknji par let pred stagflacijskim kolapsom izvajal vse mogoče, da bi pobegnil pred gnilobo vsakdana. Pravo vizionarstvo! Petdeset let kasneje na Bandcampu beremo piarovsko pohvalo: v tem petju je nekaj pakistanskega, v kitarah nekaj tuareškega in v lajni nekaj folklornega. In glej ga zlomka, začuda si lahko vse skupaj v glavi že kar vnaprej sestavimo. Brez skrbi, dragi Pakistanec, brez skrbi, draga Tuareginja! Vaš trud je poplačan. Zmerna čudnost, zmerna domačnost, fino za lep in sončen dan. Na Zahodu nič novega: Brama brezhibno ustreza našim zablodam.