BRGS & UMDHLEBI: Red Moon - Eclipsing

BRGS & UMDHLEBI: Red Moon - Eclipsing

Oddaja
20. 4. 2019 - 19.00

Zvočni prepihi/Štrigon records, 2019

 

»Prah. Pesek. Puščava. Veter premetava redko rastlinje in skozi debele večne oblake se stežka prebijajo sončni žarki. V daljavi je videti silhueto nekoč velikega mesta, ki pa je danes le še sinonim za nostalgične spomine na nekdanjo civilizacijo. Človek je človeku volk in depresija ter brezciljnost vejeta po širni pustinji bolj bridko kot veter okoli napol porušenih nebotičnikov. Zgolj obstajati in živeti je bolečina. Edina stalnica in ščepec miru je luna, kateri se vsako noč oblaki misteriozno umaknejo, da bi ta lahko prekrila zemljo s svojim škrlatnim sijem.«

Rdeči mesec
Zajebali smo svet in civilizacijo
 / 19. 11. 2016

S temi besedami smo pred skoraj natanko 29 meseci odprli Tolpo bumov z Red Moon, dvojno kaseto domačega dvojca Brgs & Umdhlebi, ki je pomenila začetek njunega sodelovanja v raziskovanju zvoka postapokalipse. Nocoj se vračamo v taisti temni svet, na iste planote, po katerih smo se poltretje leto nazaj že sprehajali, škrlatna luna pa se tokrat skriva v sencah. Nadaljevanje škrlatne sage se namreč imenuje Red Moon – Eclipsing. Tudi tokrat gre za kasetno izdajo, le da tokrat ni dvojna, temveč imate, če ste eden od 30 srečnežev, ki imajo oštevilčeno fizično izdajo, v rokah eno nepotiskano rdečo kaseto s črnim in prosojnim ovitkom, v notranjosti pa se skriva grafika, natisnjena z risografom.

Kot smo že omenili, je od prvotne izdaje preteklo skoraj poltretje leto in zdi se, da je čas enako tekel tudi v svetu škrlatne lune. Kjer so bili prej težki dnevi borbe za preživetje in jezne kitarske zabave v puščavi, je zdaj bolj umirjeno dronersko motrenje puščave z bolj oddaljenega zornega kota. Zdi se, da sta Brgs in Umdhlebi v tem času postala izkušena puščavska lisjaka, razčustvovana do mere, da ju nevarnosti sveta po civilizaciji ne mečejo več s tira. Odpovedala sta se starim potem, zavrgla stare instrumente in se poslužila analognih ter modularnih sintetizatorjev in efektov. Utilitarno in pragmatično poimenovanje skladb na izvirni izdaji so zamenjali dolgi poetični naslovi, ki pritičejo sanjavejši naravi drona in nam dajo misliti, da v puščavi po jedrskem pustošenju kljub težkemu življenju bivajo tudi filozofi in pesniki.

Plošča je razdeljena v pet skladb, dolgih od slabih treh do šestnajst minut in pol. Uvodna Tormented spirits will roam behind the shadows of the moon naslika krajino, v kateri se nahajamo. Počasen, nizek drone, ki se mu zlagoma pridružijo srhljivo razglašeni zvoki elektronskih strun, se zdi kot nalašč za soundtrack puščavskemu sončnemu zahodu. Ko vse skupaj dopolnijo še šamanski reverbirani vokali ter visoki piski, vse deluje, kot bi bili priče nekakšnemu eteričnemu obredu v jami na robu klifa nad dolino, v kateri je nekoč kraljevalo velemesto, danes pa jo naseljuje zgolj milijonsko leglo smrtonosnih mutantov. K vzdušju pridoda tudi prasketajoča distorzija, ki izstopa iz stereo slike in spominja na predirljive klike Geigerjevega števca, ki bi še tako zasanjane misli predramil v zavedanje, da je v bližini radioaktivnost.

Sledeča skladba Portal in the Neptune aurora vortex nadaljuje bolj introspektivno obarvano naravo plošče, ponavljajoča se sintovska linija, ki vztraja ves komad, namreč vzbuja občutja, kot bi se nekdo v tej trdni, mračni puščavi še spomnil sveta in glasbe pred katastrofo, se spominjal minimalistov kot je na primer Philip Glass ter bi želel te spomine uglasbiti. Sempli govora na Millenial return of the emerald celestial body sprva delujejo, kot bi v nekem zapuščenem laboratoriju našli zvočni zapis, ki je pred katastrofo opozarjal na nevzdržnost človkovega načina življenja, a polomljene repeticije govorjene besede v tandemu s temačnim dronom kasneje delujejo prej kot moraste sanje, v katerih se z občutji krivde in groze spominjamo, da smo imeli možnost preprečiti najhujše, a nam je zaradi lastnih nezadostnosti to spodletelo. Ascending the frozen mountains of Pluto nadaljuje moraste sanje, le da je v njih tokrat prisoten le še nasilen distorziran drone, ki ne vzbuja upanja za pozitivno razrešitev in vodi v najboljšem primeru v prepoteno prezgodnje zbujanje. Da pa ni vse povsem črno in zaman, pokaže zadnji komad Order of the Red Moon, ki je v kontekstu plošče že praktično plesen, z očitnim ritmom in izborom zvokov namreč zveni kot kak neizdan single založbe Raster Noton. S tem nas Brgs in Umdhlebi utrdita v občutja z začetka plošče, zopet se namreč zdi, da je v puščavi z vsakim pretečenim letom malo manj bed, protagonisti pa postajajo otopeli glede nevarnosti, ki jih obkrožajo, resignacija v ta neprijazen svet ne boli več, ostaja le še realnost tega, da sonce vzide jutro za jutrom.

Če smo pred poltretjim letom recenzijo zaključili z Umdhlebijevim citatom »Noise is protest, not art!«, se tokrat ta citat ne zdi na mestu. Pa s tem ne želimo odvzeti teže ali vrednosti plošči, ki sta jo v trodnevnem sešnu v Ankaranu posnela Jaka Berger in Luka Bevk. Zdi se le, da je na plošči, ki sicer mojstrsko nadaljuje celostno zastavljen projekt sodelovanja med njima, bolj kot protest v ospredju introspekcija in bi se tako zdel primernejši kak drug citat. Na primer ta, ki ga je menda nekoč izrekel ameriški arhitekt, futurist in sistemski teoretik Buckminster Fuller: »Stvari nikoli ne spremeniš z uporom in bojem proti obstoječi realnosti. Če želiš kaj spremeniti, ustvari nov model, ki bo starega naredil zastarelega.«

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness