TOOF RECORDS, 2020

V današnji Tolpi bumov se bomo lotili plošče Viscera, ki je že druga dolgometražna izdaja, ki jo je posnel newyorški saksofonist in skladatelj Brian Krock s svojo zasedbo liddle. Ta je od svoje prve izdaje rahlo okrnela in sedaj šteje samo še štiri člane. Glede na to, da o Brianu in njegovem ansamblu na radiu govorimo prvič, pa si bomo privoščili kratko uverturo v skladateljevo persono. 

Pri glasbenikovi biografski poti gre pravzaprav za precej klasično zgodbo. Kot mnogi drugi se je Brian leta 2011 preselil v zibelko jazza zahodne hemisfere New York, da bi študiral glasbo. Po končanem študiju je kruh služil na turneji z eno izmed predstav z Broadwaya. Ob vikendih se je vračal v New York, kjer je zbral svoje kolege ter razvijal kompozicije, ki jih je pisal med prostim časom na turneji. Te kompozicije so se delno prelile v Brianov obstranski projekt, ansambel Big Heart Machine, ki ga moramo razumeti kot avantgardni bigband, ki pa mu bomo morda več pozornosti posvetili v kakšni izmed prihodnjih oddaj. Že na prvih izdajah obeh svojih projektov je Brian v vlogi skladatelja pokazal težnjo po raziskovanju bolj marginalnih aspektov jazza, ki se že preliva v klasično kompozicijo. Z drugimi besedami, Krock kaže prvine intelektualnega glasbenika, ki se ne ustavlja znotraj žanrskih meja, pri čemer pa je fokus njegovega delovanja na osvetlitvi zahtevnejših in morda bolj obskurnih glasbenih elementov. 

Na Krockovem YouTube kanalu lahko najdemo serijo videov, ki se hitro precej poglobijo v analizo in praktično reprodukcijo konceptov, ki navdihujejo njegov izraz. Sam navaja primere skladateljev, kot so Ligeti, Conlon Nancarrow, Carla Bley in drugi. Kot primer kompleksnosti in eksperimentalne narave Krockovih kompozicij lahko že na prvem albumu izpostavimo komad Dipsea Steps. Izpostavimo pa ga zato, ker na njem Brian razdeli ansambel na dva dela, ki nato igrata kompozicijo v različnih tempih. Čeprav se to morda zdi zgolj intelektualna vaja brez dejanske estetske vrednosti, gre pri omenjeni kompoziciji tako za dokazovanje koncepta kot tudi za potencialno estetsko izkušnjo. Kot izpostavi sam Krock, “je potrebno čim večkrat tvegati, da se bo nekaj slišalo slabo, saj s tem obenem odpiramo vrata tudi inovaciji”. In kot se je izkazalo, so bila v Krockovem primeru tveganja nagrajena, če ne z drugim, vsaj z nadvse pozitivno kritiko. Revija Downbeat je prvi album zasedbe liddle opisala kot kompozicijsko in izvedbeno močen, z aranžmaji, ki inštrumentalistom puščajo veliko svobode. 

Na albumu Viscera skladatelj vodi svojo zasedbo naprej v smeri, ki jo je začrtal že s svojo prvo izdajo. Kvartet se giblje skozi komponirane enote, prepredene z improvizacijo. V ospredje se ponovno večkrat prebije električna kitara. Komad I Am a Worm and No Man, ki se začne z odločnim kitarskim rifom, nas tako lahko sprva potegne tudi recimo k estetiki Mary Halvorson. Vendar predvsem v smislu logičnega zaporedja če vam je to všeč, potem vam bo všeč tudi…, saj se skozi razvoj komada precej jasno pokaže Krockov lastni kreativni izraz. Na albumu zasedba odigra šest Krockovih kompozicij, zaključijo pa s komadom jazz saksofonista Anthonyja Braxtona z naslovom Composition no.23b.

Zanimivo pa je skladatelja osvetliti še s perspektive vloggerja ali morda bolje rečeno spletnega izobraževalca. Zdi se, da se je v zadnjih letih vzpostavila precej močna skupnost skladateljev in glasbenikov, ki svoje delovanje in razmišljanja predstavljajo na platformi YouTube. Vendar pa se obenem zdi, da je to zgolj prvi korak, ki vodi naprej do platforme Patreon, na kateri so umetniki v zameno za PDF-je svojih kompozicij ali bolj razširjene tematske lekcije plačani. To mnogim predstavlja dovolj velik dodaten prihodek, da lahko ustvarjajo glasbo predvsem iz ustvarjalnih vzgibov in ne več nujno kot obrtniki, ki svoje znanje posojajo korporacijam. Obenem pa to pomeni tudi več neposredne interakcije s poslušalci, ki sedaj lahko pogledajo pod havbo kompozicije in sodelujejo v razpravi o njeni konceptualni zasnovi. Če preberemo komentarje pod katerim izmed videov Briana Krocka, nam je hitro jasno, da te vsebine najbrž konzumirajo predvsem glasbeniki ali glasbeni teoretiki. Vendar pa sta pomembni točki tukaj nekakšno socialistično tovarištvo glasbenikov, ki financirajo druge glasbenike ter se drug od drugega učijo, prav tako pa tudi ponižnost do ustvarjanja, ki jo umetniki prikažejo poslušalcem.

Album Viscera je torej v enem kontekstu nadaljevanje glasbenega zorenja mladega skladatelja, za katerega je očitno, da je v svojem življenju preštudiral in spisal že veliko partitur. V drugem kontekstu pa se ponuja kot predmet razprave, ki služi kot okno v skladateljevo razmišljanje, okoli katerega razpravo gradi prav on sam. Če vam zdaj katera izmed kompozicij obtiči v glavi, pa ne veste, zakaj, je potencialen odgovor na vaša vprašanja samo nekaj klikov stran. Ob večjem razumevanju in posvečanju pozornosti podrobnostim pa se bo nedvomno predrugačila tudi izkušnja albuma samega.