On Parole Productions, 2022

S slovenjgraškega konca je v začetku maja letos med žive vstal drugi studijski album stoner tria Britof. Po petih letih, ko so glasbeniki samonaslovljen prvenec izdali na lastno pest, je nova plošča Ruins izšla pri najpomembnejši domači neodvisni metalski založbi On Parole Productions. Trio je od takrat fino napredoval, in čeprav je bil že prvenec dovršen, nova plata z zapomnljivimi osmimi komadi kaže vse krepkejšo enotnost in žgočo kreativnost treh članov, ki svoji glasbi radi nadenejo naziv »pokopališki rokenrol«.

Na domači stonerski sceni je v zadnjem desetletju vzklilo kar nekaj izvrstnih zasedb. Dosežek tričlanskih power nažigačev, kot so ljubljanski Jegulja, primorski Omega Sun, Novomeščani Kormorana, v bolj postmetalski špuri pa tudi Goragorja, gre razumeti predvsem v kontekstu širše stoner scene. Tiste onkraj naših meja, ki je zasičena s številnimi povprečnimi bendi, ki le izjemoma dosežejo vsaj malo raznolikosti, zvočni žmoht, da bi uspeli ustvariti kak izstopajoč komad, kaj šele plato. V žanrih, ki se morda vsled aktualnih glasbenih smernic zdijo zastareli in zvočno kreativo preplavljajo že več desetletij, s čimer ustvarjalce vedno znova zvabijo, da črpajo iz dediščine samih glasbenih velikanov, je stvarjenje dobre plošče kakopak nezavidljiv izziv. A naša mala slovenska scena s peščico res dobrih bendov neizpodbitno kvalitetno izpopolnjuje omenjeni žanrski spekter.

Britof navdiha seveda ne črpajo zgolj iz stonerskih temeljev zasedbe Kyuss. Njihov prvenec je osnovan na enostavnejših, pospešenih bobnih in kitarah, na hiter ošvrk je slišati speedmetalsko, po drugi strani pa dopušča tudi psihedelična premlevanja, črnosabatske vizije in plazenja, denimo v komadu Nightstalker. Predvsem z vokalom bobnarja Alexa Paradiža in tudi z vzdušjem plate kot celote beleži spomin na muziko legend Motörhead. Na novi plošči opisani zvok obuja skladba Ouroboros, razloček med prvencem in večjim delom nove plošče Ruins pa sloni na kompleksnejši ritmični zasnovi in pestrejšem odnosu med tremi inštrumenti.

Glasbeniki so morda z izjemo komada ali dveh, denimo The Fiend in Pathetic Grin, ohranili naspidiranost s prvenca, a ta sedaj temelji na sludgerskem gromu. Komadi zato zvenijo polneje, doomstrsko, obenem pa zaradi izpiljenih, nadrobnejših udarcev omogočajo več variacij v tempu in več iznajdljivih kombinacij s kitaro in basom. Hevimetalski nagon s prvenca so zamenjali pretanjeni udarci Alexa Paradiža, Matej Pok pa je s kitaro neprimerljivo bolj razgibano dopolnil basista Jana Laznika. Medtem ko je prvenec gradil na bolj »zabavljaškem« filingu, bi za bendov sveži nabor komadov, iz katerega najbolj sekata Scum of the Earth in The Fiend, lahko dejali, da se približuje muziki zasedb, kot sta Down in High on Fire, in ob poslušanju ustvarja resnejše vzdušje.

Tudi vsebinsko so se Britof, katerih ime je bilo sprva mišljeno zgolj kot zajebancija, nagnili k resnejšim temam. Glasbeniki se v ustvarjanje podajajo nekoliko razočarani zaradi vseprisotnega propada – »sveta, ki gre u kurac« – tako zaradi uničujoče klime, ki zadeva politiko, odnose na družbenih omrežjih, življenjske trende, kot tudi zaradi dejavnikov na osebni ravni, v odnosih, obnašanju in ravnanju drug z drugim. Svojo kleno muziko z novega albuma Ruins Britof tako gradijo na ruševinah danega sranja, občutku ujetosti vanj in hkrati v veliki meri tudi na zavedanju, da lahko le stežka to vpetost obrnemo v dobro, ne da bi se končno vse sesulo v prah. Pa vendarle, neki rokenroler bi na to rekel, hvala kurcu za dobro muziko in mrzu pir.