Brittany Howard: What Now

Island, 2024

Pred nami je album, ki rjovi od neustrašnosti, umetniškega poguma in preseneča na vsakem koraku. To je What Now, drugi studijski dolgometražec ameriške glasbenice Brittany Howard, ki je februarja letos izšel pri jamajški založbi Island. Bivša frontmenka blues rock zasedbe Alabama Shakes in basistka benda Thunderbitch že od svojih glasbenih začetkov stremi k stalnemu muzičarskemu razvoju in naprednemu ustvarjanju glasbe. To smo videli že v stilskem razvoju benda Alabama Shakes, še izraziteje na prvi solo plošči Jamie, pet let kasneje pa smo ponovno priča slični zgodbi, ko Howard drzno stopa naprej po svoji solo poti.

Na ploščo se je Brittany podpisala kot avtorica glasbe, inštrumentalistka, edina vokalistka ter producentka in mikserka. V svojem glasbenem izrazu ima kot solo artistka neomejeno umetniško svobodo in popoln nadzor nad zvenom končnega izdelka. Ta je rezultiral v zvočni polnosti, neprestano nabiti atmosferi, futurističnih aranžmajih in zelo očitno izraženi želji po stilnem eklekticizmu.

Glasba / Tolpa bumov

Brittany Howard: Jaime

Brittany Howard s proper debijem

Dušan Bulajić

 / 5. 12. 2019

Album že na začetku z mističnim zvokom kristalnih skled in večplastnimi vokali napove, da pred nami ni zgolj poslušanje muzike, temveč zvočna avantura, ki nas popelje po vseh ovinkih in skritih prostorih različnih žanrskih krajin ustvarjalnosti glasbenice. Umetnica nas pravzaprav zasipa z nepredvidljivim, nam ne dopušča lahkotnega poslušanja, neprestano namreč vzbuja napetost. Tenzija prvih štirih komadov se sprosti v nežni skladbi To be Still in nadaljuje v Interludu, v katerem slišimo uglasben posnetek branja pesmi A Brave and Startling Truth oziroma Pogumna in osupljiva resnica Maye Angelou iz leta 1995. Počasi se začnemo zavedati, da je album urejeni kaos, v katerem nikoli ne znamo predvideti, kaj nas čaka v naslednjem komadu. Mogoče soul iz šestdesetih v skladbi I Don't, funk rockovski naboj v naslovnem komadu What Now, house hitič Prove It to You ali jazzovska zasanjanost v komadu Samson, ki nas poboža z dvominutnim solom trobente. Včasih pomislimo, da je Brittany v 38 minut muzike želela povezati preveč. Na videz nezdružljive komade je pretkano spojila z zaključki skladb, v katerih odmevajo zvoki kristalnih posod, ki s svojim meditacijskim značajem prinašajo trenutke umiritve, a v sebi nosijo tudi element presenečenja, pričakovanje neznanega naboja novega komada. 

Žanrski čezmejnosti sledi tudi glasbeničin nezemeljski vokal. Ta je odlikoval že plato Jamie, in čeprav ima What Now veliko raznovrstnejšo in drznejšo inštrumentacijo kot njegov predhodnik, je vokal še vedno tisti najbolj neverjeten gradník albuma. Brittany premore izreden glasovni razpon, sposobnost, da svoj vokal niansira preko tisočerih barv, in nima strahu pred rabo različnih spektrov in zmožnosti svojega glasu. Ne boji se nenavadnih zvokov, ampak jih raje spodbuja. Ko temu doda neskončno paleto glasov in tekstur, se zgodi harmonska vokalna magija in porodi se želja, da bi plošči enkrat lahko prisluhnili v zgolj vokalni izvedbi. 

Vokal je sicer neprestano v dobrem zavedanju inštrumentalnega dela in obratno. Skupaj ustvarita telesno izkušnjo, v kateri se pri večini komadov skorajda ne moremo upreti gibom po ritmih muzike in zaprtim očem. Gruvi vzdušje nosita predvsem bas in ritem sekcija, Nate Smith za bobni in Zac Cockrell, ki je z Brittany muziciral že v bendu Alabama Shakes, z basom. Ploščo so soustvarjali še Lloyd Buchanan in Paul Horton s klaviaturami, Brad Allen Williams s kitaro in Rod McGaha s trobento. Brittany Howard je prispevala nekaj klavirskih, kitarskih in basovskih delov.

Skupaj je glasbenikom na ploščo, ki govori o izgubljeni ljubezni in lastni prihodnosti, nekako čudežno uspelo zmiksati elektro momente, funky vzdušje, globoko doživete soul in gospel občutke, jazzovske zasanjane melodije in elektronsko plesnost. Ko prebiramo o glasbenih vplivih na umetnico, naletimo na Led Zeppeline, Mavis Staples, Björk, Davida Bowieja, Tino Turner in številne druge, kar vsaj dopolni razumevanje njene neomejujoče ustvarjalnosti. K pisanju vedno globljih in težavnejših medžanrskih kreacij pa jo morda vleče tudi tista že otroška navdušenost nad muziko, ko je svojo učiteljico glasbe slišala peti in igrati na kitaro, prvič v tej vlogi videla žensko in želela postati točno to, kar sedaj živi.