Sub Pop, 2020

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da mnoge od nas vsak konec avgusta leto zaluča v obdobje postpoletne tragike, blag predjesenski hlad pa nas z vonjem po bridki sentimentalnosti preplavlja z občutki sladko-kisle nostalgije. Za povrh nas zadane še slutnja, da se poletja z odraščanjem nekako krajšajo in da so časi resnične svobode ter brezbrižnosti že daleč za nami.

V otožnost zgodnje jeseni nas lahko ovije tudi specifična glasba. Vsak pri sebi pozna glasbeni izraz, ki na neopisljiv način nesluteno podraži nostalgične predele spominskega vejevja. Zanimivo je tudi, da za takšen učinek ni nujno izrazito premišljeno strukturirana ali kompleksna glasba, včasih dejansko najbolj zadanejo tisti skoraj smešno preprosti aranžmaji ali morda skoraj neopazne spremembe drobnih fragmentov v skladbi, ki iz neoprijemljivega razloga učinkujejo neverjetno presunljivo.

Razpredati o tem, kako nas glasba odpelje nekam daleč stran, ali v kako prepričljivo resnične sonične krajine smo poslani ob posebnih kompozicijah, je morda res precej klišejsko, a mimo določenih glasbenih izdelkov skorajda ne moremo, ne da bi vsaj grobo izpostavili prav šablonske elemente. V predal sonično slikovite glasbe lahko denimo pospravimo album, ki ga poslušamo nocoj. Gre za tretjo izdajo ameriškega projekta Bully, naslovljeno SUGGAREG. Na začetku bendovska trojica, sedaj solo projekt kitaristke in vokalistke Alicie Bognanno, z agilnimi izstrelki garažnorokovskega kalibra aktivno švasa od leta 2013.

V primerjavi s prvima dvema ploščama SUGGAREG ni nič kaj pretirano pretresljivega, vsaj kar se tiče glasbenega okovja. Težko bi bilo reči, da z Bully v novodobno rokovsko garažo prihaja kaj šokantno svežega ali kaj čvrstejšega od godbenih drž bendov s podobnimi žanrskimi nalepkami, denimo Kanadčanov Dilly Dally ali Summer Cannibals iz Portlanda. Govorimo o glasbi s prepoznavnimi prodornimi bas linijami, raskavo-melodičnimi vokalnimi tvorbami in truščem kitarskega direndaja, ki merilnike hrupa le redko spusti izzven nevarno rdečega območja. Tovrstni pristopi h kitarsko naravnani glasbi so od nekdaj mikavi, a smo jih s takšnimi in drugačnimi aditivi do danes že vajeni.

Tako si žmoht plošča nabere prav z nostalgično zvočno prevleko. Pri vseh dvanajstih zelo direktnih in preprosto zgrajenih pesmih je zvočna slika prepleskana z barvami poletne sentimentalnosti. Z godbene perspektive za to gotovo v prvi vrsti skrbi zadimljen ton distorzirane električne kitare, ki je enkrat žilav in kompakten, drugič delikatno zračen, v vsakem primeru pa prostor napolni s pisano in v večini primerov zelo prijetno sonično meglico.

Album za Alicio Bognanno na čustveni ravni predstavlja precej dragocen napredek. V promocijskem tekstu namreč govori o tem, da je bila prvič deležna resnično ustreznega zdravljenja bipolarne motnje. Sama pravi, da se je na izdaji lahko prvič zares odkritosrčno izpovedala, najbolj izrazito v komadih Like Fire, Prism in Come Down. Običajno je tudi delo zvočnega inženirja opravljala Alicia sama, a tokrat se je vprege osvobodila in snemanje ter miksanje prepustila producentu Johnu Congletonu. Alicia pravi, da je bil temeljni razlog za to potezo dejstvo, da se je želela otresti občutka, da mora sama sebi in drugim neprestano dokazovati, da je zmožna več kot solidnega glasbenega inženirstva. In res, ko nov album kot celoto primerjamo z prejšnjimi izdajami, vsekakor okusimo duševno svobodo in čistost ter splošno radost, ki neukrotljivo veje predvsem iz čustveno nabitih Alicijinih vokalov. Skratka, ploščo težko poslušamo brez vsaj blage navzgor obrnjene krivulje ustnic.

SUGGAREG morda res ni najeminentnejši izraz na sceni, a je vsekakor vreden posluha. Zagotovo je všečna podlaga uživanju v zadnjih puhcih zapeljive vročice, prav tako pa predstavlja kupček odličnih komadov za kasnejše zimsko koprnenje po brezbrižnih poletnih časih.