Skin Graft Records/Overdrive, 2024

Nekje sredi preteklega poletja je Eugene S. Robinson najavil odhod iz matične zasedbe Oxbow. S tem se je tudi zaključilo obratovanje več kot petintridesetletne kariere kalifornijskega benda. Ali to velja za vedno, je drugo vprašanje. Toda Eugene poleg zavzetega urednikovanja, novinarstva, pisanja knjig, člankov, preučevanja in treniranja vseh možnih borilnih veščin glasbeno operira še v zasedbi Buñuel, ki smo ji v terminih Tolpe bumov že prisluhnili. To sta bila The Easy Way Out in Killers Like Us, zadnja dva dela bendove trilogije. Četudi Buñuel še vedno delujejo na daljavo, na relaciji Italija–ZDA, člani niso nikoli omahovali pri vprašanju, ali gre za pravi bend. Snemanje Eugenovih vokalov vedno poteka ločeno, kompletni se snidejo le na turnejah. Toda tudi to se zna spremeniti. Eugene ima namreč polno glavo Amerike in se kmalu seli v Španijo.

Buñuel so v glasbeni ofenzivi od samega štarta zasedbe. Vse je podrejeno nagonu, ki v njihovem primeru v ospredje daje neuravnovešenost, to pa znajo z vso gnjavažo, čustvenimi vratolomi in hrupnim obrazjem v celoti prenesti na slušatelja. In zdi se, da so z novim albumom Mansuetude vse našteto le še okrepili. Nadaljevanje zasedbe ne prinaša nič bolj pokorjeno izrazje, kvečjemu obratno. Zasedba, ki jo sestavljajo še kitarist Xabier Iriondo, bobnar Franz Valente in basist Andrea Lombardini, je tokrat na novo učvrstila vozle nevrotične vokalne maničnosti z visoko decibelno jakostjo, zaplatami distorzije, sunkovitimi spremembami atmosfere, tesnobnimi krči, tempiranimi ekstremi. Buñuel niso nikoli v iskanju krepkega rifa, na katerem bi gradili, pač pa pred gradnjo radi sprostijo vse kanale bodisi s prosto improvizacijo bodisi dromljanjem, hrupom ali Eugenovim jezikanjem in so na lovu za pravo atmosfero. Prestopanje vedno k drugi založbi se v primeru Buñuel še vedno nadaljuje. Tokrat so snemalni proces končali, ne da bi vedeli, pri kateri založbi bodo material izdali. K sreči jih je za rokav pocukal Mark Fischer, ki je že pred časom na Dunaju ponovno zagnal sicer chicaško striparsko-glasbeno založbo Skin Graft. Pomoč so ponudili tudi pri milanski založbi Overdrive, ki so sodelovali pri izdaji dvojnega albuma Mansuetude.

Slabo uro dolg album Mansuetude se na nek način začenja tam, kjer se je predhodnik ustavil. Toda ne prav za dolgo. Mrakobno ozračje, ki deluje pod pritiskom hrupnega in nihilističnega na prejšnjih albumih, je na novem albumu razširjen tako, kar zadeva zvočni spekter kot tudi spekter vzdušja, ki mestoma preide še v domiselne vedrine. Še posebej strunarske nepredvidljivosti so potencirane v smislu neprepoznavnosti inštrumentov. Drug Burn je Iriondova mojstrska preobrazba kitare v čudaški sintovski motiv z vmesnimi hrupnimi preseki, improvizacija Movement no. 201 pa priključi k raziskovanju tudi Lombardinijevo basiranje. Slednje v nojzersko-rockovskem nakovalu High. Speed. Chase dobi tudi solo vložek, medtem ko Eugene posveča skladbo prijateljem, ki so izurjeni v kraji avtov. Kar zadeva njegovo tematiko na albumu, je sam mnenja, da bi najraje pisal o čem drugem, a zaenkrat še živi v Ameriki, kjer je človeška vrsta skoncentrirano najbolj porazna. Loteva se graje ljudi, ki so hodeče projekcije moči. Mučijo ga medsebojna škodoželjnost, nasilje, kaos gospodarstva drog in marsičesa drugega, kar ponazori neposredno s primeri, pri čemer pa ne zapade v apatijo zaradi nemoči in žalosti ali slabe prihodnosti. Kljub vsemu shizofrenemu je povezava med vokalom in inštrumentarijem najbolj sovisna do tega trenutka, seveda pa se to ne pokaže z enim prisluhom.

Buñuel si z albumom Mansuetude dovolijo konkretnejši zapad v eksperiment, kjer se njihove razcepljene ideje očitno lažje realizirajo. Prav gotovo pa veliko pridodajo gostujoči glasbeniki, prisotni na večini albuma. V komadu Bleat gostuje Jacob Bannon iz Converge, v skladbi Fixer Megan Osztrosits iz Couch Slut, v American Steel Duane Denison iz The Jesus Lizard. V thrashmetalskem galopu Trash gostuje David Binney z vokalom, saksofonom in elektroniko, vpliv Pendereckega na bend v skladbi Leather Bar pa čelista Andrea Beninatija.

Buñuel radi brzinsko nizanje idej primerjajo z menjavanjem radijskih postaj, a dejstvo je, da jih težko zamenjamo za katerikoli drugi glasbeni sestav. Nikoli ni izvzeto, da se znotraj komada lahko vse hitro sestavi in zopet poruši, na porušenem pa se lahko brska in blodi v nedogled. Tako deluje Eugene že od nekdaj. Naj bo to neolepšano, kruto pisanje, izvedba borilnih veščin ali glasbe, tokrat mu je uspelo okužiti še druge.