Nonplace, 2014

Potem ko je cenjeni nemški producent, najprej sredi devetdesetih in potem še bolj intenzivno v novem tisočletju, iskal nove poti v spajanju ali pa brisanju mej med elektronsko manipulacijo in akustično glasbo, se je znašel v eminentni družbi glasbenih vizionarjev. Zato danes, ko pravzaprav le nadaljuje z ustvarjanjem znotraj okvirov, ki jih je postavil pred dobrim desetletjem, ni težko razumeti kritikov, ki mu očitajo, da se je izpel in iztrošil. Elektroakustična glasba je v zadnjem desetletju zaživela v številnih novih podobah, za nameček pa je Burnt Friedman oziroma Bernd Friedmann, v tem času posnel kopico plošč postavljenih na logiki, ki se ponavlja ali pa vsaj ponuja ta vtis. Toda pri tem ne gre spregledati dejstva, da je Friedmannova estetika tudi v poplavi sorodne produkcije še vedno takoj prepoznavna in samosvoja. Razlika je pravzaprav le ta, da je iz vizionarja postal producent, ki je svoj izraz izpilil tako rekoč do popolnosti, kar posledično pomeni, da je potreba po kakšni bistveni inovativnosti, prej odraz neke logike, po kateri del tiste bolj angažirane publike ves čas hlasta po »novostih«. Je bolj pomembna inovativnost ali užitkarjenje v glasbenem perfekcionizmu? V primeru glasbe Burnta Friedmana te dileme pravzaprav ni (več).

Zdi se, da so za Friedmanna varovalka pred duhomornim ponavljanjem postala predvsem sodelovanja z različnimi glasbeniki. V drugi polovici prejšnjega desetletja je bilo velike pozornosti deležno sodelovanje s Canovcem Jakijem Liebezeitom, s katerim sta se dvakrat v izvrstni koncertni podobi predstavila tudi v Ljubljani. Za nekakšen sveti gral elektroakustike velja zasedba Flanger s še enim legendarnim producentom Uwejem Schmidtom. Nekoliko bolj posebni glasbeni sladokusci se navdušujejo nad zasedbo Nine Horses, v kateri je moči združil z Davidom Sylvianom in Stevom Jansenom. Sodeloval je še v različnih drugih, večinoma zasedbah za en projekt, istočasno pa kolikor mu dopušča čas, izdaja še solistične plošče. Toda tudi v okviru teh je pogosto raziskoval izročila različnih, zahodnjaškim ušesom večinoma eksotičnih glasbenih tradicij, naj si bodo te afriške, karibske ali pa latinsko-ameriške, za nameček pa je skozi njih vselej prepletel prepoznavno, njemu lastno produkcijsko rdečo nit. Tej morda res manjka nekoliko razburljivosti, toda po drugi strani, večina Friedmannovih albumov s svojo dodelanostjo stoji še danes.

Nov album 'Cease to Matter' je tokrat posnel z v Berlinu delujočim ameriškim vokalistom Danielom Doddom-Ellisom, ki je s Friedmannom v dveh skladbah sodeloval že na albumu 'First Night Forever' iz leta 2007. Vsaj besedilni del albuma je inspirirala novela 'Brave New World' Aldousa Huxleya iz leta 1932, med tem ko polifonična podoba in samo razpoloženje glasbe menda izvira iz Friedmannove sub-saharske koncertne turneje. V tej luči glasbena izkušnja res ni bistveno drugačna od sodelovanj z Liebezeitom, ki je dobršen del inspiracije za svoje ritme našel na črni celini, je pa ta afriška glasbena premisa na novi plošči kljub temu precej bolj opazna. Tudi če ne vemo, kje je Friedmann našel neposredno inspiracijo. In prav tu se skriva pomemben del privlačnosti in moči njegove glasbe. Na prvi posluh je njegova samosvoja, izvirna interpretacija krautrocka, afriške ritmike, duba in elektronske manipulacije res vedno sorodna, morda celo enaka, toda pod tem površjem se skriva polno premišljenih, izpiljenih in poznavalskih detajlov, ki izkušnjo (skoraj) vsakega albuma naredijo enkratno. 'Cease to Matter' je v zadnjih letih, kljub priložnostni motoniji v nekaterih skladbah, en močnejših Friedmannovih albumov, na katerem vse njegove atribute slišimo v najlepši podobi. Je elegantna, premišljena, skrbno ukrojena plošča, ki v hibridnem raziskovanju in širjenju (ob)afriških glasbenih tradicij, kljub aktualni popularnosti podobnega početja, najde nove presežke.