No Retorno, 2021

Živimo v razburljivih časih. Novembra je potekala že šestindvajseta konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah, na kateri so naši zagreti svetovni voditelji kinkali in hibernirali. Mesec zatem je na domače ekrane prišel film Don’t Look Up, ki je pokazal, da niti Hollywood ni zmožen tehnološko naprednega Zahoda postaviti v vlogo heroja v boju proti podnebnim spremembam. Če želi podporo javnosti, bo moral biti krivec. V politiki, medijih in popularni kulturi je očitno že potihoma sprejet konsenz, da drvimo v počasen propad. To misel, ki je lahko neprijetna, temačna in lahko povzroča ekstremni nihilizem, obravnava danes recenzirana glasbenica Caliza z albumom El descenso. 

Elisa Pérez alias Caliza je španska multiinštrumentalistka, producentka in vokalistka, ki deluje v Madridu. Glasbenica je aktivna na področju alternativnega popa že vsaj od leta 2015, ko je izdala svoj precej lo-fi indie orientirani prvenec Medianoche​/​Mediodía pri založbi Discos Walden. Od takrat je izdala še en dolgometražec leta 2018, peščico singlov in nas do novembra 2021 pripeljala s tretjim albumom El descenso, izdanim pri založbi No retorno. To je do sedaj njen najprepoznavnejši izdelek, kar ni čudno, saj je zvočno bolj suveren in produkcijsko dovršen kot predhodnika. Je pa umetnica kljub popoidnosti glasbe še vedno del obrobnega indie podtalja Madrida.

Caliza svoje strasti do pop glasbe in ustvarjanja bolj spevnih, hitovskih pesmi, ki mejijo na formule mainstreama, ne skriva. Verjetno zato, ker tja zares ne spada. Njene sicer večinoma klasično zastavljene kompozicije spremlja zadostno število igrivih sintetizatorskih efektov, retro asociacij in plastenja, da se nagiba na eksperimentalno stran sintpopa. Izdelek se fluidno giblje in prehaja med razpoloženji živahnih, plesnih, večplastnih premazov in občasnih bobenskih ritmov, kot denimo v drugem komadu Otra torre más, pa vse do temačnih, bolj umirjenih elektropop kompozicij. V umirjenih komadih, kot je El gran filtro, ambientalni elementi dodajajo k teksturi, ki občasno spomni na Jenny Hval. Album El descenso je sicer močno zastavljen v obliki konceptualnega pripovedovanja o okoljski tesnobi in ekstrakcionistični kapitalistični produkciji, vendar to Calize ne ustavlja, da ne bi ustvarila dinamične in sanjaške pop izkušnje. 

Pravzaprav je presenetljivo, kako živahno in lahkotno se album predstavi po svojih aranžmajih. Gradi širšo zgodbo, v kateri za središčno točko vzame nad vsemi bedečo okoljsko krizo, ki jo skozi dvanajst pesmi želi pogledati z različnih perspektiv – intimne, psihološke, politične, ekonomske, tehnološke. Komadi se poslušalcem, ki niso vešči španščine, ne zdijo prav žalostni in mračni, nasprotno, najbolj živahen in plesen komad na plati je v večji sliki najbolj tesnoben. La transacción na satiričen način govori o tem, kako je kapitalistična produkcija inherentno izkoriščevalska do ljudi in okolja, čeprav nam trenutna ideologija želi dati misliti, da smo za dušenje pod trenutnim sistemom krivi mi sami, individuumi. Prav tako je žametno prijetna in navidezno pozitivna pesem Abandona, v kateri nas Caliza prosi, da opustimo vso upanje, opustimo prihodnost in da opustimo kapitalistične aspiracije umetno vrisanih sanj. 

Prav zarad kombinacije pisanja izjemno iznajdljivih in bogatih besedil, ki so polna brezupa, žalosti, jeze, vendar tudi humorja in lahkotnosti, nekakšne čudovito pomirjujoče prijaznosti, je ta album nadvse vabljiv, čeprav zvočno ni ravno najbolj razburljiv. Spoznanje, da naš ekonomski sistem nikoli ne bo dovolil, da zaustavimo okoljsko krizo, je namreč mračno kot album Extinct domačih Darla Smoking. Caliza pa poskuša podati orodja samorefleksije, s katerimi ustvarja edinstven pristop v popu. Ne kliče nas k performativnemu aktivizmu ali k reševanju želv z jeklenimi slamicami. Želi, da se o tematiki podučimo, a hkrati ne zapademo v katastrofično romantizacijo prihodnosti ali več cinične depresije.

Caliza apelira na poslušalce, kakršna sem tudi recenzentka sama. Po spoznanju uničujočega vpliva, ki ga ima kapitalistični sistem na naravne vire, sem se priključila okoljski aktivistični skupini. V času dobrega leta aktivnega delovanja sem šla čez obvezne faze okoljskega žalovanja. Moralistična vzvišenost, jeza, strah, tesnoba, žalost, frustrirajoča nemoč in na neki točki končno »opustitev vsega upanja in sprijaznjenje z negotovo prihodnostjo«. Ta proces je bil težak, temačen – ne samo na osebni ravni, temveč tudi za ljudi okoli mene, ki sem jim na dnevni bazi uničila kofetarski premor med delom ali sproščen petkov večer. Caliza pa povzroči nasproten efekt. Težke tematike se loti na realističen, a prebavljiv način, s katerim nam poskuša okoljsko tesnobo zmanjšati, jo odstraniti, nas sprostiti, ne da bi odvrnila pogled od dejanskega problema. Če bi album El descenso nastal v mojih začetnih fazah okoljske tesnobe, bi sebi in prijateljem prizanesla s kakšnim doomerskim oblakom na sončen dan, in verjamem, da nekomu trenutno lahko služi prav za to.